Ponikva, 31. 12. 2025 — Konec minulega leta sta Hedvika in Alojz Gajšek iz Luterij pri Ponikvi obkrožila izjemen življenjski mejnik – diamantno poroko. Šestdeset let skupnega življenja je zgodba o zvestobi, potrpežljivosti in ljubezni, ki je z leti le še rasla. Njuna pot, stkana iz trdega dela, medsebojnega spoštovanja in topline doma, je danes navdih vsem, ki verjamejo, da prava ljubezen s časom ne zbledi, temveč se utrdi.
Diamantna zakonca Gajšek iz Luterij pri Ponikvi sta dočakala častitljiv in redko dosežen jubilej- diamantno poroko. Šestdeset let skupnega življenja je zgodba o vztrajnosti, spoštovanju in trdni vezi, ki se je skozi leta le še poglabljala. Kot sama lepo povesta v verzu, ki ju spremlja še danes: »Ko bila sva mlada oba, sva z roko v roki šla, zdaj pa so tukaj sivi lasje, še bolj potrebujeva se …« Njune besede niso le pesem, temveč odsev življenjske poti, na kateri ni manjkalo ne lepih trenutkov ne težkih preizkušenj.
V vseh letih zakona sta si ustvarila topel dom in veliko družino. Njuno največje bogastvo so trije otroci, šest vnukov in pet pravnukov, ki z veseljem prihajajo na domačo kmetijo, kjer sta zakonca Gajšek preživela vse svoje življenje. Kmetija v Luterijah je bila in ostaja prostor trdega dela, povezanosti z naravo in živalmi ter kraja, kjer dobre volje nikoli ni manjkalo. Danes z njima tam živi tudi sin Branko s svojo družino, kar še dodatno potrjuje pomen družinskih vezi, ki so bile zanju vedno na prvem mestu. Vedno znova pa ju napolni veselje in ponos, ko se na domači kmetiji zbere cela razširjena družina, takrat smeha in dobre volje nikoli ne manjka.
Zakon je delo za življenje
Cerkev in vera sta pomembno zaznamovali njuno skupno pot. Zato sta skupaj z drugimi jubilanti že avgusta lani v cerkvi obeležila diamantno poroko z obredom in sveto mašo, simbolični obred obnove zakonskih zaobljub pa je zanju na praznovanju v novembru pripravil župnik Marko Šramelj iz Slivnice. V nagovoru in popotnici jima med drugim zaupal zanimivo podrobnost, da v času, ko sta se Hedvika in Alojz poročila, je bil on star komaj sedem mesecev in da tudi on sedaj praznuje z njima svoj dosežek.
Svoj praznik sta z bližnjimi praznovala novembra, ko se je ob njiju zbralo kar petinosemdeset sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so skupaj z njima obujali spomine in se veselili skupnih trenutkov. Praznovanje je bilo prežeto s toplino, hvaležnostjo in spoštovanjem do vsega, kar sta zakonca v življenju ustvarila.
Ko ju povprašamo po skrivnosti dolgega in srečnega zakona, njun odgovor pride mirno in iskreno. Spoštovanje, iskrenost, poštenost, odpuščanje in volja so vrednote, ki so ju spremljale vse življenje. In kot sama pravita: »Ljubezen sta bisera dva, ki se naj celo življenje cenita.« Njuna zgodba ni le praznovanje let, temveč dokaz, da prava ljubezen zmore kljubovati času in z leti postaja še dragocenejša, če jo ljudje znamo in zmoremo ceniti. (Tjaša Ferlež)
