Šentjur, 21. 6.2021 – V petek, 25. junija, je naša ljuba domovina Slovenija praznovala svoj 30. rojstni dan. Na koščku ozemlja, ki mu Slovenci pravimo domovina, imamo vse od morja, ravnin in gora prek čudovitih rek, jezer, gozdov, podzemnih jam, človeške ribice, termalnih vrelcev do cvička, gibanice in potice! Predvsem pa ne smemo pozabiti na naše vrle može in žene, na naše domoljube, pesnike, pisatelje, skladatelje, arhitekte, slikarje in mnoge umetnike, športnike, duhovnike, ki so s svojimi prizadevanji in deli prispevali, da so za majhno Slovenijo slišali po celem svetu. Prav vsak je pomemben in ima določeno poslanstvo na tem svetu.
Prireditev ob dnevu državnosti so v Šentjurju pred mestno ploščadjo pripravili v poznih popoldanskih urah, ko sonce ni imelo več tolikšne moči, prehod dneva v noč pa je dajal prireditvi poseben čar. Prireditev je povezovala Polonca Jazbinšek, ki je obiskovalcem že na začetku izrekla posebno dobrodošlico na prireditvi. Skupaj z vsemi nami se je spomnila besed nekaterih takrat pomembnih in velikih mož, kot je Milan Kučan, katerega besede ostajajo v spominu mnogih Slovencev in Slovenk. Takole je 25. junija 1981 dejal: »Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!« Naslednji dan pa je žal prišlo do agresije na Slovenijo “in tej agresiji se je bilo treba opreti z vsemi silami, tudi z orožjem.”
Zagrabili za orožje
Prav v tem času poslušamo spodbudne besede, namenjene prav naši državi. V Šentjurju je zbrane nagovoril župan občine Šentjur mag. Marko Diaci: »Vsak od nas se dobro spominja evforije, ki je tiste dni vladala v državi. Mladi fantje in možje smo bili v tistih dneh pripravljeni zgrabiti za orožje zoper mogočno vojsko razpadajoče države Jugoslavije. Točno tista, ki nas je še pred tem učila ravnanja z orožjem in je v mnogočem iz fantov naredila može.«
Župan je nadaljeval: »Mnogo vas je med nami, ki dobro veste, kakšen je pogled na drugi strani orožja. Trideset let samostojnosti Republike Slovenije je priložnost za nostalgičen pogled v preteklost. Naši zanamci – predvsem mladi – imajo tukaj povsem drugačne stiske. Prikrajšani so bili za leto druženja z vrstniki, najstništvo in vse tisto, kar pomeni normalno socializacijo.«
Če se dotaknemo letošnjega jubilejnega leta, lahko rečemo, da je lahko Občina Šentjur ponosna, da so tu v preteklosti živeli zelo pomembni ljudje, o katerih je govora še danes. Torej, letošnje leto je posvečeno Josipu Ipavcu, ki je bil Gustavov sin in se je rodil leta 1873, umrl pa je pred 100 leti, torej leta 1921. Josip je bil glasbeno najbolj izobražen, bil pa je tudi vojaški zdravnik in skladatelj. Skrbel je za svojega očeta, ko je obnemogel. Žal pa je kmalu zbolel še sam in tragično umrl, star komaj 48 let. Napisal je veliko samospevov, orgelskih skladb, balet Možiček in opereto Princesa Vrtoglavka.
Prav skladbo Josipa Ipavca – Princesa Vrtoglavka – je na prireditvi zapela gostja, sopranistka Urška Arlič Gololičič. Poleg nje sta ob spremljavi pihalnega orkestra Šentjur zapela še Špela Jezovšek in Matjaž Mrak. Po dolgem času smo bili zopet deležni druženja in prireditve, katere so nestrpno pričakovali vsi od glasbenikov, pevcev in na koncu tudi poslušalcev. Letos lahko rečemo, da smo v Šentjurju v poletje stopili optimistično z glasbo in kulturo. (Tjaša Ferlež)
