7.9 C
Šentjur pri Celju
24/02/2024
sentjur.net

Spomini partizanke Sonje na Partizansko bolnišnico Zima

Dramlje, 16. 12. 2023 – V organizaciji KO ZZB NOB Dramlje je v avli OŠ Dramlje potekalo novoletno srečanje članic in članov. Na srečanju so gostili tovarišico Zofijo Gregl – partizansko ime Sonja, pogovor z njo je vodil vsestransko prizadevni predsednik Krajevnega odbora ZZB NOB Dramlje Janez Kukovič. Danes 87-letna Zofija Gregl je bila rojena v Celju. Odraščala je v štiričlanski delavski družini, v kraju Razgor. Mati Marija, partizansko ime Marica, je opravljala priložnostna dela gospodinje in negovalke v okoliških vaseh, oče Anton, partizansko ime Lenart, pa je bil pek v pekarni v Celju.

Partizanska družena Gregl

Ko se je pričela 2. svetovna vojna, se je oče Anton priključil partizanskemu gibanju, opravljal je zaupna dela terenskega aktivista. Zaradi izdaje domačih ovaduhov – izdajalcev, se je zaradi varnosti mama Marija skupaj z otrokoma Zofijo in Antonom začasno preselila v Hrastnik. Že pred izgradnjo partizanske bolnišnice Zima, so se  posvečali negovanju ranjenih partizanov na Tolstem vrhu, kjer so sodelovali s partizanskimi enotami pod poveljstvom legendarnega komandanta Milenka Kneževiča. Enajstletni Tonček in komandant Milenko, sta spletla še posebej prijateljski odnos.

Zofija  se teh dogodkov še dobro spominja: »Ko smo mi prišli v partizane, nas je na Hrastniku na domačiji Hrastenskih  sprejel komandant Milenko Kneževič, bil je zelo prijazen in dober človek.  Brat Tonček je bil potem veliko z njim, bi ga kar obdržal, če ne bi mama vztrajala, da ostanemo skupaj, to je odobrila tudi Lenka Gabrovec. Na Konjiški gori sva z mamo sami oskrbovali ranjence, potem smo šli vsi skupaj do bolnice Zime.«  Komandanta Milenka se spominja tudi kot odločnega in skrbnega poveljnika, s čutom odgovornosti do borcev, še posebej pa ranjencev. Velikokrat je sam prinašal hrano za ranjene in osebje, večkrat tudi priboljšek – piškotek zanjo.

Pri izgradnji pomagali domačini

Poleti leta 1944 so enote XIV. divizije, začele intenzivno napadati železniško progo med Celjem in Mariborom, še posebej Bračičeva in Tomšičeva brigada. Pri tem je bilo veliko ranjencev, ki jih je bilo težko in nevarno transportirati v oddaljene partizanske bolnice na Pohorje in Kozjansko.  Zato je štab 14. divizije odločil, da se na tem drameljskem območju organizira izgradnja partizanske bolnice. Zaradi lastnosti terena so se odločili za graditev podzemnega bunkerja, ker je samo takšna konspiracija  omogočala zadostno varnost ranjencev.

Bunker so pričeli graditi konec junija 1944, na osem metrov širokem in tri metre globokem jarku, z nagibom navzdol. Po tej »zlaki«, kot takšna območja imenujejo domačini, je teklo nekaj vode, objekt pa so lahko tudi bolje zamaskirali. Gradbeni material so zbirali v okoliških krajih, največ ga je priskrbel Stanko Sodin. Brata Štefan in Franc Koštomaj sta bila zadolžena za transport materiala v bližino bolnice. Od tukaj naprej so ga znosili do gradbišča bolnice, poleg bratov Koštomaj sta pri tem sodelovala Anton Pavle Ofič in Pavle Kovačič.

V bunker so postavili osem postelj, tako da je imela bolnišnica kapaciteto do 23 ranjencev. Dohod v postojanko je bil samo od spredaj, po jarku z vodo, kar je bilo potrebno zlasti pozimi, ko je bilo mogoče kljub snegu neopazno priti v postojanko. Nemcem kljub stalnemu in intenzivnemu iskanju postojank ni uspelo najti niti enega ranjenca.  Za zaloge in druge potrebščine so zgradili približno 50 metrov od »Zime« dobro skrit manjši bunker. Oktobra pa so začeli v Jesenkovem gozdu, v bližini Marija Dobja, graditi velik rezervni bunker, v katerega naj bi prenesli ranjence v primeru nevarnosti izdaje ali odkritja postojanke. Za kurivo so uporabljali le dobro posušena in gladka bukova drva, katera so največ nabavljali na Taniku pri Šolincu po domače pri Jozlu.

Mama Marija je pomagla dr. Hruševarju

Po dokončanju bolnice Zime je bila mama Marija z enajstletnim Tončkom in  osem letno Zofijo, premeščena vanjo. V bolnici  je opravljala vsa potrebna dela pri zdravljenju in negovanju ranjencev, tudi kuhala je. Bila je  desna roka dr. Gabrijela Hrušovarja. »Podnevi se ni nič kuhalo, samo ponoči, da nas ne bi dim izdal. Bilo je zelo organizirano, kadar je bila nevarnost smo bili tiho, drugače smo lahko bili malo bolj sproščeni. Določeni domačini so imeli skrb, da so nas obveščali o nevarnosti. Hrano so nam prinašali intendanti, to je bil Ofič ter njegov pomočnik Jože Kolar. Največ so nas zaposlovale uši, teh ni bilo konca. Ko smo se jih malo znebili, jih je spet kdo prinesel, ko smo se jih komaj rešili,» se je delovanja  ter razmer v bolnici v pogovoru v Dramljah spominjala Zofija.

Zdravili tudi očeta

V bolnico je kot ranjenec prišel tudi Zofijin oče Anton. »Bili smo presenečeni in bilo nam je zelo hudo, še posebej meni, ker sem bila navezana na očeta. V bolnico so mu pomagali priti aktivisti. Solidarnost med nami borci in vsemi drugimi je bila zelo velika. Vsaka stvar, ki je prišla komu v roke, jo je vsakdo znal podeliti z sotovariši, to je bilo resnično na visoki ravni. Spomnim se tudi, da sem se naučila pesem XIV. divizije za kar sem bila nagrajena z keksom, to mi je še posebej veliko pomenilo,« se je spominjala Zofija.

Po tem, ko je partizanska bolnišnica Zima januarja 1945 prenehala z delovanjem, so se skupaj z ne povsem ozdravljenim očetom preselili nazaj v Hrastnik, kjer so do svobode zaradi strahu pred ponovno izdajo preživeli v zemljanki.

Umrli samo štirje ranjenci  

V »Zimi so se zdravili samo težki ranjenci, v glavnem iz enot XIV. divizije nekaj pa je bilo tudi kurirjev in aktivistov. Kljub težkim poškodbam so v bolnišnici umrli le štirje ranjenci ; pokopali so jih v neposredni bližini bolnišnice. Proti koncu leta 1944 se je v okolici razvedelo, da je nekje v »Šohti« partizanska bolnišnica. S tem se je močno povečala možnost izdaje in seveda možnost, da Nemci odkrijejo bolnišnico. V začetku januarja 1945 so zato ranjence prenesli v drugo postojanko sektorja »Zima« in bolnišnico opustili. Kako pravilen je bil ta ukrep se je izkazalo že okoli 15. januarja ko so Nemci postojanko odkrili, vendar v njej razen nekaj šopov slame niso našli ničesar.

V vseh postojankah sektorja »Zima« se je od julija 1944 do osvoboditve zdravilo okoli 120 ranjencev – borcev, v glavnem iz Bračičeve, Tomšičeve in Šercerjeve brigade in nekaj kurirjev in terencev. Po končanem zelo zanimivem pogovor z gostjo Zofijo Gregl, je prisotne obiskal in obdaril še Dedek Mraz, skupaj z njim, pa so prisotni zapeli še nekaj lepih partizanskih pesmi.  Večer so zaključili prijetnem tovariškem druženju. (Primož Laubič, foto: Tone Gradišnik)

Dodatni vir: Partizanska bolnica »Zima«, avt. Stane Mrvič (Novi tednik, 12.8.1967)

Sorodne novice

Počastitev spomina na partizansko bolnico Zima

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več