“Ena najbolj markantnih osebnosti novejše šentjurske zgodovine”
Dolgoletni šentjurski živinozdravnik, nekdanji župan in poslanec ter urednik Šentjurskih novic se je poslovil v 86. letu starosti.
Franc Kovač (1940-2025) je bil doma iz Radane vasi pri Zrečah. Po študiju veterine v Ljubljani je kot mlad živinozdravnik junija 1966 nastopil službo na Veterinarski postaji Šentjur. Najprej je nekaj mesecev deloval na Planini pri Sevnici, nato pa dolga leta v Šentjurju, kjer si je ustvaril družino, zgradil hišo in se dejavno vključil v javno življenje. Bil je tudi zagrizen športnik.
Že med študijem ga je zanimala politika. Zaradi svoje neposrednosti, kritičnosti do Tita in sanj o samostojni Sloveniji je med služenjem vojaškega roka v JLA 11 mesecev preživel v zaporu v Zenici. Konec osemdesetih let se je pridružil gibanju slovenske pomladi in postal prvi mož šentjurskega Demosa. Izvoljen je bil za poslanca republiške skupščine in za predsednika občinske skupščine (današnja županska funkcija), vendar zaradi sporov znotraj koalicije na tej funkciji ni dolgo ostal.
Leta 1993 je ustanovil časopis Šentjurske novice in s svojo pronicljivostjo, kritičnostjo ter neposrednostjo razburkal lokalno sceno. Kovač je postavil visoke standarde lokalnega novinarstva, Šentjurske novice so bile unikum slovenske medijske scene. Časopis je vodil do leta 2010, ko se je umaknil iz aktivnega javnega življenja. Z ženo sta se preselila na idilične Uniše pri Ponikvi, kjer se je posvečal živalim in pisanju spominov. Izdal je štiri knjige: Spomini na šentjurski Demos, Od Radane vasi do Ponikve, Usedline mojega časa in Bil sem živinozdravnik.
Svoja razmišljanja je objavljal tudi na spletu. Na blogu se je v sebi lastnem slogu orisal takole: »Franc Kovač, dolgoletni šentjurski živinozdravnik, je dobro poznana in kontroverzna šentjurska osebnost. Na videz je sicer markanten, po naravi pa v bistvu pasiven in komaj opazen, toda javnosti vseeno dobro poznan, največkrat kot konfliktno drugačen.«
Poslovil se je Franc Kovač, nedvomno »ena najbolj markantnih osebnosti novejše šentjurske zgodovine«, kot ga je v spremni besedi Kovačeve zadnje knjige opisal pesnik in njegov šentjurski sopotnik Rado Palir.
Zadnje slovo od Franca Kovača bo v soboto, 27. decembra, ob 11. uri na pokopališču v Slovenskih Konjicah. (Luka Hvalc)
In memoriam: Franc Kovač (1940-2025)
Po mučnih dnevih oblačnosti in megle je bila zadnja sobota v letu 2025 sončna. Tam v dolini pod Konjiško goro in Pohorjem je bilo dopoldansko nebo tako rekoč brez oblačka. Na pokopališču v Slovenskih Konjicah smo se poslavljali od Franca Kovača, nedvomno »ene najbolj markantnih osebnosti novejše šentjurske zgodovine.«
Franc Kovač se je rodil sredi zime 1940 v Radani vasi pri Zrečah. Bil je mlinarjev sin. Po gimnaziji v Celju se je odločil za študij veterine v Ljubljani. Študentska leta v prestolnici mu kot podeželskemu fantu niso ostala v najboljših spominih, iskal se je tako znotraj stroke kot takrat zelo rigidnega družbenega sistema. Diplomiral je kot prvi v generaciji.
Že med študijem ga je zanimala politika. Zaradi svoje neposrednosti, kritičnosti do Tita in sanj o samostojni Sloveniji, je med služenjem vojaškega roka 11 mesecev preživel v zaporu v Zenici, kjer je moral skrbeti za prašiče. Na svobodo se je vrnil z mislijo emigracije v Nemčijo, a se je vseeno odločil dati priložnost domovini. Kot mlad živinozdravnik je junija 1966 nastopil službo na Veterinarski postaji Šentjur. Najprej je nekaj mesecev deloval na Planini pri Sevnici, nato pa dolga leta v Šentjurju. Tam si je po burnih začetnih mesecih in letih ustvaril družino, zgradil hišo in se dejavno vključil v javno življenje. Bil je tudi zagrizen športnik, organiziral je sindikalne športne igre, s šentjurskimi kolegi in sosedi so se med drugim s kolesi odpravili na morje …
Konec osemdesetih let se je pridružil gibanju slovenske pomladi, z enega izmed mitingov v Ljubljani, ki se ga je udeležil skupaj z družino, se je vrnil odločen, da so spremembe več kot nujne. Z avtoriteto terenskega veterinarja-tudi zaradi svoje neposrednosti je bil izjemno priljubljen po kmetijah celotne šentjurske občine, je pomagal ustanavljati lokalne odbore strank slovenske pomladi. Postal je prvi mož šentjurskega Demosa.
Z rekordnim številom glasov je bil izvoljen za poslanca republiške skupščine in za predsednika občinske skupščine (današnja županska funkcija), vendar zaradi sporov znotraj koalicije na tej funkciji ni dolgo ostal. S svojim karakterjem in neposrednostjo ni mogel uspeti niti v strankarski politiki. Kovač je tako na levi kot tudi na desni hitro prepoznal oblastniške kaprice, ki jih brez daru za pragmatičnost ni mogel tolerirati. Politika je bila in je vedno bolj štala, v kateri se težko znajde celo veterinar …
Franc Kovač je leta 1993 ustanovil časopis Šentjurske novice in s svojo pronicljivostjo, kritičnostjo ter neposrednostjo razburkal lokalno sceno. Šentjurske novice so bile unikum slovenske medijske scene. Njegov znameniti podpis z inicialkama FK je postal sinonim za brezkompromisno pisanje in iskanje subjektivne, a iskrene resnice. Kot urednik in pisec si je nakopal tudi veliko jeze in zamer, a velika večina izjemno ceni in se z nostalgijo spominja njegovega publicističnega dela. Bil je mentor in orientir, kako stati in obstati kritičen, brez servilnosti in nikoli v rokavicah, četudi v lastno škodo.
Njegov stil je bil literaren. Kovač je bil načitan, slovensko in svetovno literaturo je imel v malem peresu, imel je uvid v psihologijo in filozofijo. Nekoč smo v šentjurskem študentskem klubu imeli literarni večer, ki se ga je udeležil tudi novinar Kovač. Spontano se je vključil v recitale in na pamet zrecitiral Prešernovo Kam – in to v nemščini … Wohin?
Ko brez miru okrog divjam,
prijatli prašajo me, kam?
Franc je znal pokazati “kam”, imel je vizije …
Morda je bil trmast, a je znal ponujati priložnosti, motivirati, organizirati. In narediti prostor, ko je bilo dovolj. Časopis je vodil do leta 2010, ko se je umaknil iz aktivnega javnega življenja. Z ženo sta se preselila na idilične Uniše pri Ponikvi, kjer se je posvečal živalim in pisanju spominov. Izdal je štiri knjige: Spomini na šentjurski Demos, Od Radane vasi do Ponikve, Usedline mojega časa in Bil sem živinozdravnik. Tudi pri pisanju knjig je ohranil kritično ost, najprej do sebe, kar je redka in poklona vredna vrlina.
Svoja razmišljanja je objavljal tudi na spletu. Na blogu se je v sebi lastnem slogu orisal takole: »Franc Kovač, dolgoletni šentjurski živinozdravnik, je dobro poznana in kontroverzna šentjurska osebnost. Na videz je sicer markanten, po naravi pa v bistvu pasiven in komaj opazen, toda javnosti vseeno dobro poznan, največkrat kot konfliktno drugačen.«
Tudi zaradi njegove iskrene drugačnosti bomo Franca ohranili v trajnem in najlepšem spominu.
Luka Hvalc
