Šentjur, 28. 5. 2015 – Današnji dan bo za vedno zapisan z zlatimi črkami v anale Košarkarskega kluba Tajfun. V četrti tekmi finala so še tretjič strli odpor košarkarjev KK Rogaška in osvojili naslov prvakov Lige Telemach oziroma po domače državnih prvakov. Košarkarji in vodstvo kluba so napisali zgodbo, ki jo bodo pomnili še naši vnuki. Šentjurčani – državni prvaki v košarki …
Pot do zmage na četrti tekmi pa vseeno ni bila tako lahka in enostavna. Že med ogrevanjem pred tekmo je bilo videti našim košarkarjem, da so manj skoncentrirani na tekmo in da jim misli večkrat bežijo k pokalu, zmagi in sprejemu, ki so jim ga pripravili na Mestnem trgu, ne glede na končni rezultat srečanja. To začetno nezbranost so izkoristili košarkarji Rogaške, ki so takoj na začetku tekme pripravili veliko prednost – 10 točk. Naši so šele s posredovanjem trenerja Dejana Mihevca začeli igrati bolj zrelo. Prednosti pa so botrovale tudi resnično čudne sodniške odločitve, trije tehnični prekrški in številne dvomljive poteze. Vseeno so Tajfunovci uspeli prednost znižati na minimalno 35:32 do glavnega odmora. Drugi polčas so začeli bolj podjetno, vendar jim prava igra vseeno ni stekla, so pa nekaj minut pred koncem vodili že za 7 točk (65:58). Kljub temu, da je ura tekla v našo korist, so se igralcem zatresle roke pri izvajanju prostih metov, tako da so prednost igralci Rogaške stopili in znižali na zaostanek 67:65. Sandi Čebular je imel celo priložnost, da bi tekmo obrnil v svojo korist, saj je v zadnjem napadu vrgel za tri točke in k sreči zgrešil met. Zadnji pisk sirene je pomenil, da se slavje v Šentjurju lahko začne. Vsega tega pa nikakor ne bi dosegli brez burne podpore navijačev s tribun, ki so pomagali ekipi takrat, ko so najbolj potrebovali.
Tokrat je največ točk dosegel Ivan Držić 16, 12 jih je dodal še Dragiša Drobnjak, 9 pa Milan Sebič. Košarkarji Tajfuna so 3:1 v zmagah premagali ekipo KK Rogaška in prvič postali zmagovalci Lige Telemach. Seveda je slavje, ki je sledilo, le težko opisati z besedami. Veselje tako igralcev kot navijačev, odpiranje steklenic šampanjca, poljubljanje, čestitke z vseh strani. Zagotovo dogodek, ki je zaznamoval Šentjur do te točke, da so nekateri že kar zahtevali vsaj občinski praznik na današnji dan, če ne že slovenskega. Poleg zmagovalcev lige so razglasili tudi najkoristnejšega igralca (MVP) finala. To je zasluženo postal veteran in neutrudni borec pod košem Dragiša Drobnjak. Ta je vzel mikrofon v svoje roke nagovoril navijače: “Celotno sezono poslušam gospoda, ki je imel kot zvesti navijač po prav vsaki tekmi le dve vprašanji. Kdo je najboljši v Sloveniji in kdo igra najlepšo košarko,” navijači pa so mu v hipu odgovorili Šentjur, Šentjur … Evforija v športni dvorani OŠ Hruševec Šentjur pa je dosegla vrhunec, ko je kapetan Milan Sebič visoko dvignil pokal zmagovalca lige. Navdušenje pa se je preselilo tudi na Mestni trg pred občinsko stavbo, kjer so lahko številni navijači na velikem zaslonu spremljali direkten prenos tekme.
Dejan Mihevc, trener Tajfuna:
“To je nagrada za celoletno delo. Verjamem, da je tisti, ki pošteno dela in se bori do konca, nagrajen. Košarkarji in strokovni štab si zaslužijo več kot čestitke. Vzdušje in ta zlata medalja okoli vratu povesta marsikaj. Ekipa v tej sezoni je bila sestavljena iz fantov, ki je bila v minuli sezoni Lige Telemach na robu izpada, samo štirje so bili novinci. A fantje so verjeli v delo in sebe. To se nam je obrestovalo.”
Dragiša Drobnjak, najkoristnejši košarkar finala:
“Pred sezono sem v tej ekipi videl potencial, da lahko pride daleč, nisem pa si mislil, da lahko pride do konca. V prvem mesecu treniranja v Šentjurju sem velikokrat izgubil glavo. Vzgojno sem želel tepsti soigralce, čeprav vem, da nasilje ni lepo. Ko sem to govoril prijateljem iz košarkarskih krogov, so mi dejali: “Drole, sprijazni se, po 16 letih to ni več profesionalizem, vrhunska košarka. Moraš se spustiti na njihov nivo.” Hvala bogu, da se nisem sprijaznil, da sem bil tako trmast, nepopustljiv in tečen, da so se soigralci morali prilagoditi meni. Vsak dan sem jih gnal, da so na treningih trenirali na polno in dajali vse od sebe. Mislim, da je to eden glavnih razlogov, da smo prišli tako daleč.” (Jure Godler)
