Z mesecem oktobrom se je pričelo aktivno dogajanje na Ljudski univerzi Šentjur. Uvodno srečanje univerze za tretje življenjsko obdobje je otvoril priljubljeni pisatelj, dramatik, scenarist, politik, dobitnik Prešernove nagrade in komediograf Tone Partljič.
Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru. Leta 1965 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru in nato poučeval v Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami Maribor, od leta 1987 umetniški vodja, najprej v MGL-ju, nato v ljubljanski Drami. Dvanajst let je bil poslanec. Začetki njegovega pisanja segajo v 60. leta. Objavil je veliko odmevnih proznih in dramskih del, scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme, znan je tudi po mladinskih delih. Zaradi pogoste komičnosti v delih so ga, kot pravi, številni označili za ljudskega dramatika in štajerskega humorista. Na srečanju ga je pospremil njegov dolgoletni prijatelj, častni občan, Mihael Bučar, s katerim sta povezana tudi zato, ker je bil Partljičev oče železničar. Partljiča je pozdravil tudi župan mag. Marko Diaci, ki pravi, da je Tone pristen »Štajerc«.
Čeprav je deloval 12 let tudi kot politik, je ostal vedno pisatelj. Izjavil je: “Moja duša in moje srce nista za mikrofonom, ampak za pisalnim strojem”. Je eden izmed najboljših slovenskih komediografov, nekateri ga imenujejo »mojster za smeh«.
V prvem delu je povedal edino resno zgodbo iz knjige Hotel sem ujeti sonce, le-ta je iz življenja njegove mame, na katero ima posebno lepe spomine. V omenjeni knjigi je črtico Tetica zdaj sem pa te´ prišla posvetil njej in njeni življenjski zgodbi. Marsikdo je imel rosno oko ob pripovedi zgodbe deklice Micike, ki je živela z mamo pri velikem kmetu v majhni revni izbi. Pisatelj v knjigi opisuje spomine na svoje otroštvo, saj je živel med 2. svetovno vojno, ko niso bili prav nič prijetni časi.
Partljič pravi, da tisti, ki bere knjige, drugače vidi svet. Spomnil se je tudi na vse naše poznane šentjurske književnike, dr. Rudolfa Doboviška, literarnega zgodovinarja ddr. Igorja Grdina. Poznana mu je tudi poslikava Frana Jelovška in Jurija Šubica v naših cerkvah.
Bil je učitelj slovenščine, več kot 20 let je delal v gledališču, in še pri svojih 77. letih vedno piše knjige. Prihaja njegov novi roman Nebesa pod Pohorjem. Ljudi hitro loči na tiste, ki berejo, in tiste, ki ne. Nekateri po koncu šole preprosto prenehajo brati. Pravi, da mogoče pretirava, ko pravi, da je knjiga tako zelo pomembna. Ne razume pa ljudi, ki nič ne berejo in vedno vse vedo, kričijo in niso pripravljeni na dialog.
Živimo v zelo resnih časih in se zelo malo smejemo. Zato nam je pripovedoval smešno dogodivščino iz svojega otroštva, zgodbo o svoji prvi poroki pri devetih letih. Včasih je bilo sramotno kazati svoja čustva med seboj. Da bi se na vasi dva držala za roke, ali pa se pred vsemi poljubljala, kakor danes vidimo pred vsako srednjo šolo, si to včasih ni dalo zamisliti.
Proti koncu pripovedovanja pa je tudi obiskovalce povabil k igranju vloge največjega dramatika Williama Schakespearja, tragikomedije Romeo in Julija. S svoji črtici Hotel sem prijeti sonce je spoznal, da se sonca ne da prijeti, vendar upa, da se rojevajo vedno novi otroci, ki bodo verjeli, da se sonce da prijeti. Vsak od nas bi rad kdaj prijel sonce.
Na Ljudski univerzi Šentjur imajo seniorji skozi vso študijsko leto možnost vključitve v študijske krožke (računalniške urice, krožek reprodukcije starih fotografij, likovno ustvarjanje, kaligrafijo, ustvarjanje ob zvokih citer) ter jezikovne tečaje angleščine, nemščine ter francoščine. Učenje, druženje starejših in nizka članarina omogoča široko dostopnost vsebinsko raznolikih možnosti za bogatitev znanja, ohranjanje umske in telesne čilosti ter krepitev socialnih veščin in stikov. (M.T.)
