Sveti Štefan, 12. 9. 2014 – Pred Gasilskim domom PGD na Svetem Štefanu je v petek kljub dežju in hladnemu vremenu bilo zelo prijetno. Domači, prijatelji in sosedi so z velik aplavzom pozdravili svojo krajanko Anjo Antolič, ki se je po 70 dneh in 4331 prevoženih kilometrih s kolesom vrnila med svoje najdražje. »Vsekakor me je najbolj od vsega navdušilo dvotedensko kolesarjenje s starejšim gospodom Enzom, Italijanom, ki nima doma, saj je kolo njegov dom. Tako sva skupaj spoznavala ljudi, mediteransko hrano, popravljala špice na njegovem preveč naloženem kolesu. Vsak dan se je zgodilo kaj novega, kar pa je meni najbolj všeč. Na takšno pot moraš biti pripravljen, kajti to je nov način življenja, ki ga nisi vajen, ampak si, vsaj tako je bilo v mojem primeru, ko vedno sanjaš o njem.”
Šotor moj dom
Ko potuješ, nimaš postelje, domače hrane, prijateljev, ampak veš, da nikoli nisi sam, saj je polno dobrih ljudi za vsakim vogalom in prav to je čar takšnega potovanja. Spoznavati nove prijatelje, obraze, videti nove dežele in obzorja, zadihati s polnimi pljuči … povedano drugače – biti svoboden.
“Najbolj me je navdušila Španija. To je država, v katero se bom vedno rada vračala. Zakaj? Preprosto zato, ker je to nek popolnoma drugačen svet, kot smo ga vajeni. Ljudje so odprti, nasmejani, prijazni, veseli. Zgodilo se mi je, ko so ljudje zagledali na kolesu našo zastavo, so me spraševali, od kod sem in kam sem namenjena. Pa otroci na ulici, ki ti mahajo, zares čudovito. Vožnjo po italijanski in azurni obali sem si zapomnila predvsem po turistih in visokih cenah. Ob moji levi strani me je spremljalo morje, ki mu ni bilo videti konca. Sama komunikacija z Italijani in Francozi je bila bolj slaba, zato sem se sama naučila nekaj njihovih besed. Z risanjem na papir in s kriljenjem rok smo se sporazumeli.”
Med potjo ni bila preveč navdušena nad velikimi mesti, kajti znajo biti prava past za kolesarje, saj je zelo težko najti iz njega. Poleg tega je Anja še velika ljubiteljica narave, tako je na klopcah srečala kakšnega dedka in se z njim zapletla v dolg pogovor. Ko je preteklo dobra dva meseca pohajkovanja s kolesom naokoli in je potovanje prihajalo h koncu, “se mi je naenkrat zazdelo, da je šele včeraj, ko sem poljubila svoje najdražje v slovo in pomahala prijateljem,” doda kolesarka.
Od Argentine do Mehike
“Del mene je želel počasi zaključiti pot in se odpraviti priti domu, tisti drugi del pa je bil še željan odkrivanja novih poti in poganjanja pedal izven Evrope. Maja največja želja je, da se nekoč podam po Južni Ameriki, vse od Argentine pa do Mehike. Ampak najprej me še čaka dve leti študija španščine in pedagogike v Ljubljani,” nam zaupa želje.
Na koncu se avanturistka zahvaljuje svoji družini, ki jo je podpirala pri tem podvigu, čeprav ji je bilo zelo težko gledati, kako je odhajala od doma. Prijatelji so ji stali ob strani in jo spremljali ter spodbujali na vsakem koraku. Posebna zahvala gre Borisu Žavžu, predsedniku PGD Sveti Štefan, ki je bil odgovoren za organizacijo samega potovanja, Trgovskemu podjetju Kea Šentjur, Vulkanizerstvu Mulej Šentjur, Baru ŠKET Sveti Štefan, Avtu Mulej, Dragu Kosu in Srečku Krajnčanu iz Loke pri Žusmu, snemalcu Ivanu Grobelšku, Foto-video studiu Blisk Šmarje pri Jelšah, Konjeniškemu društvu Sveti Štefan, Folklornemu društvu Sveti Štefan, spletnemu portalu sentjur.net (Juretu Godlerju) in vsem ostalim sponzorjem in prijateljem, ki so omogočili njeno avanturistično potovanje. (M.B. foto: Milenka Blažević, Ivan Grobelšek in osebni arhiv)
