Šentjur, 15. 11. 2024 – »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ vsak dan in hodi za menoj.« Ali kot preprosto rečemo ljudje: vsak mora nositi svoj križ. Mnogo je stvari, po katerih se ljudje med seboj razlikujemo. So pa tudi takšne, ki so nam skupne. Ena izmed teh je, da moramo vsi v svojem življenju skozi mnoge preizkušnje in težave, ki pa včasih niso ravno prizanesljive. Prav ob težavah se verniki radi obračajo s priprošnjami in molitvijo na vero in upanje, ki ga nosijo v sebi. Prav v tem upanju je v vasi Lutrje pri Ponikvi nastala nova kapelica, v kateri je svoj dom našel Marijin kip.
Ideja o postavitvi kapelice je prišla spontano, ko je med pospravljanjem stare hiše Urški Sonji Gaberšek v oči padel kip Marije, ki ga je njena pokojna teta Fanika hranila na hodniku. »Ko sem hodila mimo, se mi je zdelo, da me je tako milo gledala,« pripoveduje Sonja. Kar nekaj dni je premišljevala o kipcu in pogledu Marije s kota stare hiše. Čez nekaj dni se je le opogumila in brata Jakca in njegovo ženo Danico vprašala, kam nameravata dati kipec Marije. Brez kakršnega koli velikega upanja, da bo kipec Marije le prišel v njene roke, je Sonja že skoraj pozabila na vse skupaj. Nekega nedeljskega popoldneva pa sta ji jo prinesla, rekoč: »Zdaj sva ti jo prinesla.« Nekomu, ki ni vedel, kaj naj naredi s kipcem, bi to ne bilo nič posebnega, a Sonji so solze sreče kar same tekle po licih. In takrat si je Sonja sama pri sebi rekla, da bo Mariji uredila njen domek.
Hudo neurje spremenilo načrte
Dostikrat se ljudje otepamo kakšnega križa, ki nam je bil poslan, nato pa čez mnoga leta ugotovimo, da je bil del nekega večjega načrta in da je moralo biti natanko tako, kot je bilo. Preizkušnje nas brusijo, kot se brusi grobi kamen, da postane dragulj, in znamo ločiti tiste, ki nam bodo ob vsaki težki preizkušnji stali ob strani, in tiste, ki za kaj takšnega nimajo ne časa ne volje. »Kipec Marije je stal na polici in vedno, kadar sem šla mimo njega, sem se spomnila, da sem obljubila, da bo Marija dobila svoj dom.«
Ker pa se je v preteklem letu julijsko neurje v naših krajih sprevrglo v pravo nočno moro, je bilo najprej treba odpraviti posledice naravne katastrofe, potem pa je bil čas, da se začnejo stvari odvijati v smeri realizacije kapelice, v kateri bo svoj prostor našla Marija. Sonja je prijateljici Idi omenila, da nikakor ne more najti delavcev, ki bi ustregli njenim željam, zato ji je Ida nemudoma priskočila na pomoč, se obrnila na njenega sestriča Vlada, in ta je poskrbel, da je mojster povedal, kaj potrebuje in kdaj lahko začne delo. Sonja je od vsega navdušenja kar sama naredila in izkopala prostor, kjer zdaj že stoji njena kapelica. Ob pomoči prijateljice in mojstrov so kapelico postavili v manj kot štirih mesecih. Sonjina želja je bila uresničena, saj je kipec Marije dobil svoj dom, kapelico pa so posvetili Lurški Mariji.
Kapelico so uradno blagoslovili in se ob njenem blagoslovu tudi družili. Sonjina želja je, da bi se ob kapelici kdo ustavil. »Prepričana sem, da bo Marija pomagala vsem, če jo bodo za to prosili, kot je pomagala meni, ko sem jo za to prosila v mnogih neprespanih nočeh,« nam še zaupa Sonja, ki si obenem tudi želi, da bi Marija s svojo močjo in blagoslovom ščitila domove ljudi in družine v njeni ljubi soseski ter da bi kljub življenju in vsem tegobam, ki jih prinese življenje, še naprej ostali dobri sosedje, kot so bili do zdaj. »Želim si, da bi kapelica ob poti postala središče naše vasi. Da bi kdo izmed sosedov kdaj rekel: Dobimo se ob Mariji, v dobrem in slabem.«
Velik hvala iz vsega srca
Da pa je vse skupaj uspelo, pa je bilo potrebno kar nekaj pridnih rok, katerim se Sonja iskreno zahvaljuje. Najprej bratu Jakcu in Danici, ki sta ji kipec Marije podarila, Idi in Vladu, ki sta pomagala poiskati delavce, mojstru Tonetu, ki je kapelico zgradil, Vršnaku za načrte in vsa mizarska dela, Branku Jevšineku za izdelavo plošče, Dragu Bračiču za krovska dela, Sandiju Zupancu za kovinske okraske, Dušanu Kundihu za podobice, Bernardi Horvat za barvanje ter duhovnikoma Alojzu Kačičniku in Jožetu Planincu. Velika zahvala gre tudi tistim, ki so pomagali pri postavitvi miz in klopi, ter dobrim ženam, ki so spekle kruh, nasadile rožice, prav tako pa tudi vsem, ki so poskrbeli za hrano in pijačo. (Tjaša Ferlež)
