Resevna, 29. januar 2026 — Planinska koča na Resevni z novim najemnikom vstopa v novo obdobje. Po spremembah in izzivih, s katerimi se je v zadnjem času soočalo Planinsko društvo Šentjur, se odpira prostor za svež, a hkrati spoštljiv pristop k delovanju koče.
O svoji viziji, ponudbi, trajnostnem načinu dela in pomenu ohranjanja pristne planinske izkušnje smo se pogovarjali z novim najemnikom Petrom Založnikom, izkušenim kuharjem z dolgoletno prakso v gostinstvu in turizmu. Prisega na preprosto, domačo kuhinjo ter verjame, da mora planinska koča ostati predvsem prostor miru, zaupanja in pristnega stika z naravo.
Nam lahko na kratko predstavite sebe in svojo dosedanjo poklicno pot?
Sem Peter Založnik, star 48 let, prihajam iz Celja, osebno pa sem zelo povezan tudi s Šentjurjem, saj tam živi moj sin, ki je moja največja motivacija v življenju in hkrati moj najboljši prijatelj. Velika zahvala gre tudi bivši partnerki za razumevanje in podporo, saj mi omogoča, da kljub novim obveznostim ohranjam reden stik s sinom.
Po osnovnem poklicu sem kuhar, kasneje pa sem zaključil tudi gostinsko-turistično šolo. V življenju sem si nabral veliko izkušenj na različnih področjih turizma – deloval sem kot kuhar, turistični vodič, organizator izletov ter sodeloval pri vodenju gostinskih kolektivov. Ta raznolika pot mi je dala širok pogled na delo z ljudmi, organizacijo ter pomen kakovostne, a preproste ponudbe.
Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili prevzeti vodenje planinske koče na Resevni?
Ko sem izvedel za razpis, sem zelo hitro začutil, da gre za priložnost, ki sem jo v resnici čakal že več let. Iskal sem projekt, kjer bi lahko združil svoje znanje, izkušnje in kreativnost. Odločitev je bila skoraj takojšnja.
Sledili so pogovori s Planinskim društvom Šentjur, prvi obiski koče in tudi prostovoljno vključevanje v delo, da smo vsi skupaj preverili, ali se ujamemo in ali delimo podobno vizijo. In ujeli smo se takoj – skupna naravnanost k sodelovanju je ključna, da Resevna zaživi tako, kot si zasluži.
Čeprav sem imel v prejšnjem delovnem okolju zagotovljeno finančno stabilnost, sem se zavestno odločil za Resevno, saj mi omogoča veliko več svobode pri ustvarjanju. Zavedam se, da koča živi zaradi ljudi, zato mi je izjemno pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo – s Planinskim društvom Šentjur, Občino Šentjur, LAS-om, TIC-om ter z domačini in vsemi obiskovalci, ki s svojim prihodom omogočajo, da koča živi.
Kako bi na kratko opisali svojo vizijo?
Moja osnovna vizija je zelo jasna – koča naj ostane koča. To pomeni prostor, kjer si pohodniki lahko odpočijejo, poiščejo zavetje, se okrepčajo in sprostijo. Želim, da ostane prostor miru, domačnosti in zaupanja.
Nikakor si ne želim, da bi se koča spreminjala v visokocenovno restavracijo ali prostor za zabave. Tudi pri oglaševanju želim biti zmeren. Glavni sponzorji, ki so resnično prispevali k delovanju koče, si vsekakor zaslužijo zahvalo in vidno mesto, pri manjših, predvsem komercialnih oglasih pa ne vidim dodane vrednosti. Moj cilj je, da planinska koča ostane mirna oaza, brez odvečnih vizualnih motenj, kjer se obiskovalec lahko odklopi od vsakdanjega vrveža.
Kakšna bo gostinska ponudba v koči?
Tudi pri gostinski ponudbi zavestno ostajam pri osnovah. Ne verjamem v to, da bi se planinske koče spreminjale v visoko cenovne restavracije ali kulinarična doživetja v slogu televizijskih oddaj. Planinska koča mora biti oaza po hoji v naravi, ne prostor za razkazovanje prestiža.
Zavedam se, da trg in razmere pogosto silijo oskrbnike v iskanje novih, nadstandardnih rešitev, da sploh lahko preživijo, vendar sem se sam odločil za drugačno pot. Ponudba na Resevni bo preprosta in kakovostna. Ob koncih tedna bo na voljo ena jed na žlico, tradicionalni štrudl ter nekaj osnovnih dodatkov. Cilj je, da se obiskovalec za razumno ceno, med 10 in 15 evri, dobro naje, odžeja in se prijetno počuti.
Ali bo ponudba vsak vikend drugačna?
Vsak vikend bo na voljo ena jed na žlico. Tako sem se odločil predvsem zato, ker sem zelo občutljiv na zavrženo hrano. Z eno jedjo je nadzor nad količino bistveno lažji, hkrati pa lahko zagotovim kakovost in toplino obroka.
Štrudl bo stalnica. Gre za recept Ivete, ki ima svojo zgodbo in tradicijo. Sam ga bom le rahlo in premišljeno nadgrajeval, vedno znotraj izvirne recepture.
Katere jedi bodo zaznamovale ponudbo?
Jedro ponudbe bodo enolončnice. Jota ostaja stalnica – osnova zanjo je vipavska jota. Med priljubljenimi jedmi je tudi vojaški pasulj po starem receptu JNA. Posebnost bo Resevniški pisker, bogata jed z več vrstami mesa, nekaj zelenjave in izrazitim domačim okusom.
Kaj pa pijača – bo poudarek na lokalnem?
Absolutno. Resevniški špricarček ostaja, poleti pa bo na voljo tudi lastni izotonik. Velik poudarek dajem trajnosti – vztrajam pri povratni stekleni embalaži in postopno ukinjam plastenke. Obiskovalce spodbujam, da svoje smeti odnesejo v dolino. Večina to tudi spoštuje.
Posebnost koče je tudi resevniški čaj …
Resevniški čaj je pravzaprav Kalanov čaj iz Kalobja, pridelan po biodinamičnih načelih. Gre za čaj z zgodbo, ki je bil z Resevno povezan že v preteklosti. Ves čas bo na voljo kot osnovni čaj v koči.
Sistem postrežbe temelji na zaupanju. Obiskovalci si lahko osnovne napitke in jed na žlico postrežejo sami, poračun pa uredijo ob odhodu. Ta sistem se je izkazal za zelo dobro delujočega.
Ste že doživeli kakšen poseben trenutek, ki kaže na povezanost med ljudmi?
Seveda. Ko je nekoč zmanjkalo štrudla, sta dve obiskovalki spontano zavili novega. Takšni trenutki ustvarjajo občutek skupnosti, domačnosti in povezanosti – in prav to si želim, da koča ostane.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
V načrtu je tudi postopna ureditev sob v koči, kjer se v prihodnosti obeta približno 50 ležišč. S tem želimo Resevno razvijati v smeri šol v naravi, taborov, manjših skupin in teambuildingov, vedno v skladu z osnovnim poslanstvom koče – mir, narava in skupnost.
(Tjaša Ferlež)
