05/12/2019
sentjur.net
Image default

Kolumna: Jaz sem že v redu, krivi so drugi!

Vsi vemo, kako je neki drugi osebi težko nekaj pojasniti, če pride do nestrinjanja. Če ni velike stopnje pripravljenosti na dialog, v veliki večini primerov pride do užaljenosti. Ta se velikokrat ne izrazi navzven, ampak peče nekje znotraj. Seveda si večina ljudi ob takih priložnostih enostavno razlaga, da ima prav in niti ne skuša razumeti, da je morda oseba na drugi strani govorila s povsem drugačnih izhodišč, da v resnici ni hotela nič slabega. Je prav, da jo zato, najbolj pogosto že v istem trenutku, ko obrne hrbet, označimo s težkimi besedami? Se zavedamo, da so te besede, to sojenje, vedno v resnici namenjene nam?

»Ona je nora! Zmešalo se mu je!« Je res tako enostavno nekoga moč tako označiti? Besede so orožje, ki je obrnjeno proti nam in bolj kot streljamo, bolj v resnici poškodujemo sebe. Nič drugače ni z mislimi, če bomo o drugih že mislili vedno slabo, pa čeprav smo sveto prepričani, da imamo v določeni situaciji prav (morda celo vedno), si bomo spet pljunili v svojo skledo. Naši južni sosedje imajo še močnejšo prispodobo: »Ko sere sebi u pijat, jede govno!«. Verjetno ste razumeli. Ampak velika večina ljudi počne ravno to.

Za vse, kar se nam zgodi do določene osebe, smo odgovorni le mi sami. Nihče drug, razen nas, ni in ne more biti kriv za naše počutje do te osebe. Ko se ne zavedamo, kaj počnemo, lahko gremo tudi korak dlje in potem pride do še težjih besed, ki bolijo. In kako potem popraviti tovrstno napako? Ja, pomesti pod preprogo in iti v gostilno ali k frizerki in še bolj streljati v svoje koleno! Zavrtimo se v krog, iz katerega je povratek čedalje težji.

Vse to se slej kot prej pozna na našem zdravju, edinem, ki ga imamo, skoraj vsi pa to podcenjujejo. Najprej je na vrsti zanikanje, potem, da je to naraven proces, potem morda nekateri celo že iščejo kakšno rešitev, večina pa »herojsko« vztraja na okopih in drvi proti steni. Ko je duša že skoraj spakirala kovčke, se skorajda v vseh prebudi tisto, kar bi se moralo že veliko prej. Začutijo, da se morajo opravičiti, da bi pomirjeno odšli iz tega sveta. Ali ni škoda? Seveda se tu ne konča, kajti tudi fizični odhod posameznika ne pomeni, da so zamere izzvenele. Te so zakopane v srca drugih oseb in če jih te ne odpravijo, lahko pride tudi do medgeneracijskega prenosa. Saj veste, kako je med sosedi, ali pa v naši državici, ko se ob vsakokratnih obletnicah dogodkov prebudijo duhovi, preko sredstev obveščanja pa divjajo prave vojne? Spominjam se prizadevanj za spravo pred skoraj tremi desetletji in danes, ko bi morale generacije biti že osvobojene, je to povsem neaktualno.

Če si obe strani v kakršnem koli sporu iskreno odpustita, sta v resnici največ naredili zase, ne glede, če gre za raven levo-desnih, ali pa spor v družini, bloku, vasi, …

Koristen napotek: ničesar ne jemljite osebno, ker ste v istem trenutku v težavi, za katero ste krivec sami!

Za vsakega posameznika je pomembno, da se zaveda, da mu je vse, kar mu pride na pot, dano, da ozavesti in premaga sebe. S tem doseže največjo zmago v življenju.

Ljudje, ki so nam na naši poti dani, nam lahko samo pripomorejo, da prej ozavestimo stvari v našem življenju, kot bi jih sicer. Sami jih včasih vidimo in nanje gledamo negativno, a so nam taki ljudje dani.

Ko je zavedanje visoko, se tudi zavedamo, da ljudje prihajajo in odhajajo v in iz našega življenja. Je pa res, da vsi tisti z zavedanjem vedo tudi to, da nikomur nikoli ne zapiramo vrat. Če jih zapremo v nas namreč ostane zamera, česar seveda ne potrebuje nihče.

Prav tako vedno pustimo ljudi, da odidejo po svoji volji, in jih pod nobenim pogojem ne vlecimo nazaj … Ljudje so odločajo sami in ko odidejo, ni naša naloga, da jih poskušamo zadržati in ujeti.

Življenje je sila, ki je v naših rokah, lahko ga jemljemo zelo preprosto ali pa zelo zakomplicirano.

(Bogdan Rahten, glasnik zavedanja)

 

Napisano na podlagi Učbenikov za tretje tisočletje: Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Človeštvo na poti k zavedanju

P.S. Na to in druge tematike iz kolumn izvajam tudi pogovorne večere, informacije na Facebook profilu: Učbeniki za tretje tisočletje – kako zavestno živeti sedanji trenutek.

Sorodne novice

Kolumna: Kdaj lahko človek zaupa sebi

Bogdan Rahten

Kolumna: Zamere so lastne omejitve

Bogdan Rahten

Komentiramo: Debakel s Primorsko odnesel Dončića

Jure Godler

Kometiramo: Kdo ne mara šentjurske dobrotnice?

Jure Godler

Anitin modri blog: Zapreti ali odpreti? To je zdaj vprašanje

Jure Godler

Kolumna: Premagovanje strahov

Natalija Plemenitaš Fuchs
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več