Pred kratkim sem prisedel k znancu, ki se je pohvalil, da »nekaj dela na sebi« in v šali pridal, če mu lahko pošljem nekaj energije in da bi imel dva »jurja« plače.
Povedal sem mu, da je trenutno sam sebi največja ovira, ker se tolaži, da »nekaj dela na sebi«, po drugi strani pa se mu dogajajo izpadi jeze, kar se mu dogaja od mladosti. V svoj bran je povedal, da je to takrat, ko je to nujno (?!), skozi pogovor pa se je dalo izvedeti, da je to kar pogosto. In s tem seveda najbolj škodi sebi …
Vse naše okolje je polno jeze in nezadovoljstva, ki se v življenju posameznikov vse bolj potencira. Jezo ustvari um zaradi nerazrešenih vzorcev in zaradi katerih si ljudje ustvarijo napačne predstave. Na podlagi tega tudi sprejemajo odločitve. So lahko te odločitve povsem korektne?
Izraze jeze se dandanes zlahka vidi v objavah številnih posameznikov na socialnih omrežjih. Jezni so na politiko, na selektorja določene športne reprezentance, …, obenem pa ne vidijo, da so v resnici jezni nase. To se seveda ne dogaja samo preko tipkovnice, temveč tudi skozi debate za šanki, z nestrpnostjo v prometu, s kričanjem na bližnje, … Nekateri se angažirajo tudi na protestih. Včasih se kakšna malenkost dejansko celo spremeni, ampak za to je treba sprostiti ogromno energije, kaj kmalu pa sistem melje naprej. Ljudje pa še vedno zabadajo nevidno bodalo neposredno v svoje srce, v svojo dušo …
Vsake toliko je najti zapis v smislu: izdalo ga je srce, odšel je veliko prezgodaj. Nekateri od teh so celo taki, ki so v primerni fizični kondiciji in bi po običajnem dojemanju morali biti bistveno bolj dolgoživi. Če nosiš s sabo prej omenjena bremena, je stvar povsem drugačna. Ne pomaga nobeno bežanje.
Jeza se kot strup naseli v vsako bit človeškega telesa, čiščenje pa ni tako preprosto, seveda, če k temu ne pristopiš povsem iskreno. Pritajena jeza celo preprečuje nekomu, ki želi napredovati v duhovni rasti. Orodje jeze je ego, ki jo z veseljem uporablja.
Jezo sproži zunanji dražljaj, vendar pa problem ni zunaj! In dlje, ko si nekdo zatiska oči, dlje bo pač nosil to nevidno, a težko prtljago.
Jeza je močan porabnik naše energije, kar se ne zna odraziti v samem počutju, temveč tudi v slabšem delovanju katerega od organov. Njeno bistvo je zgolj to, da se nekdo ne želi soočiti z realnostjo, na ročno zavoro pa najbolj pritiska posameznikov ego. Ta nečesa ne more predelati in namesto, da bi jo pravilno sprostili, jo posamezniki pravzaprav usmerjajo vase, čeprav navzven to morda deluje drugače. To se lahko vleče desetletja, da o rušilnem vplivu na najbližjo okolico ne govorimo.
Jeza se vsake toliko nakopiči in najslabše jo je potisniti navznoter oz. jo nepravilno usmeriti. Kaj pa lahko naredimo? Namensko jo izkričimo iz sebe nekje na odprtem, v naravi. Če je treba tudi cepetamo, skačemo, polomimo kakšno odpadlo vejo. Naredimo to z zavedanjem, da delamo dobro sebi, da si pravzaprav dajemo darilo! Na začetku je to vajo dobro narediti večkrat. Po vsakokratnem zaključku je smiselno opazovati sebe. Ne bodite presenečeni, če se bo v vas naselil mir oz. olajšanje.
Vsekakor pa samo tovrstno kričanje ni dovolj, vsak posameznik se mora za pravi napredek enostavno odločiti, da izkorenini svoje probleme. Samo, če delujemo celostno, smo deležni tudi trajnih učinkov, ki se odražajo v notranjem miru in drugačni energiji, ki jo oddajamo.
Bogdan Rahten, glasnik zavedanja
Napisano na podlagi najboljšega orodja za dvig zavedanja: Učbenikov za tretje tisočletje.
