05/12/2019
sentjur.net
Image default

Kolumna: Zamere so lastne omejitve

Mnogi pravijo: »Odpustil sem, pozabil pa ne bom nikoli.« Tega ne slišimo samo na osebni ravni, ampak tudi v dneh, ko se zaznamuje kakšen praznik. Na tak način se spirala razklanosti v naši družbi zagotovo ne odpravlja.

Če se vam zdi uvodna misel sama po sebi nasprotujoča, imate prav. V sebi nosimo takšne ali drugačne zamere, mnogokdaj pa se jih niti ne zavedamo oz. menimo, da smo jih odpravili. Največkrat so zgolj odrinjene na stran, v različnih okoliščinah, pa jih naš um vedno znova obuja in potencira. S tem v bistvu nevidno zastrupljamo same sebe in tudi okolico, če o tem govorimo. Mnogi se boste strinjali, da to ni prav in tudi zares ni.

Veliko ljudi si povzroči zamero iz nevednosti, pa tudi iz nezavedne manipulacije. Mnogokrat se zamere vlečejo kot družinska dediščina – iz roda v rod. Tudi sam sem bil kot otrok vključen v tovrstno ravnanje, ki ima (pri drugih) posledice še danes, zato je treba biti do tovrstnih situacij zelo pozoren in jih ne dopuščati.

Zelo dobro je, da se obujanju spominov na zamere preprosto izogibamo. To je v kontekstu raznih srečanj težka naloga, a obstaja tudi učinkovita rešitev — odpuščanje. Ko razbremenimo dušo, je ta – ravnodušna. Če bi se zavedali, kako nam zamere v resnici škodijo, bi se jih lotevali s prvo prioriteto. Povzročajo nam namreč blokade, ki lahko prerastejo v bolezni, v vsakem primeru pa ob njihovi prisotnosti nimamo jasnega pogleda, kar otežkoča razumskost naših odločitev. Tako bi zares storili nekaj zase, saj o njihovi škodljivosti za zdravje vse bolj odprto govori tudi uradna znanost.

Večinska praksa je drugačna, čeprav računica ohranjanja zamer v nobenem primeru ni vzdržna, ampak gre izključno za pljuvanje v lastno skledo. Treba je namreč premagati sebe, iti preko ega, kar je za mnoge hud zalogaj. Nekateri porečejo, da določeni osebi pa že ne bodo odpuščali, saj jih je ona prizadela oz. naredila krivico in ne obratno. Resnica je v tem, da vedno kaznujemo sami sebe, torej da dopustimo, da nas je nekdo prizadel in potem brez potrebe nosimo to nevidno breme, ki zna biti vse težje in težje. Odpuščamo torej vedno samim sebi! Dovolj je že, da greste za nekaj minut v srce in odvržete nepotrebno prtljago. Večini je to prenaporno in z različnimi izgovori še naprej bežijo pred seboj. Kdor se odloči, da iskreno počisti, je bogato nagrajen. Zares odpustiti je največje dejanje posameznika! To je tudi pot k osebnemu osvobajanju iz številnih nevidnih spon, ki omejujejo človeštvo, o čemer pišem tudi v ostalih kolumnah. (Bogdan Rahten, glasnik zavedanja)

Napisano na podlagi enega od Učbenikov za tretje tisočletje: Kako zavestno živeti sedanji trenutek

p.s.

Na temo učinkovitega o(d)puščanja zamer, saj se da upore, ki se pri tem pojavljajo učinkovito ukrotiti, bom spregovoril na predavanju na Ljudski univerzi Šentjur v sredo, 20. novembra, ob 17. uri. Na to in druge tematike izvajam redne pogovorne večere, informacije na Facebook profilu: Učbeniki za tretje tisočletje.

Sorodne novice

Kolumna: Kdaj lahko človek zaupa sebi

Bogdan Rahten

Kolumna: Jaz sem že v redu, krivi so drugi!

Bogdan Rahten

Komentiramo: Debakel s Primorsko odnesel Dončića

Jure Godler

Kometiramo: Kdo ne mara šentjurske dobrotnice?

Jure Godler

Anitin modri blog: Zapreti ali odpreti? To je zdaj vprašanje

Jure Godler

Kolumna: Premagovanje strahov

Natalija Plemenitaš Fuchs
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več