Resevna, 1. 5. 2017 – Prvomajska Resevna je tradicionalno stiščišče številnih pohodnikov, ki se na praznik dela odpravijo na šentjurski hrib. Čeprav sta lansko leto deževje in megla zaustavila množičen obisk na to priljubljeno izletniško točko, temu letos ni bilo tako. Številni pohodniki so drug za drugim osvajali Resevno in po grobi oceni se jih je zbralo vsaj okoli 1000. Na razočaranje marsikaterega obiskovalca pa tokrat ni bilo delavskih parol ne govora za delavske pravice. Šele ob 12. uri je prisotne na kratko pozdravil predsednik Planinskega društva Šentjur Peter Jevšnik, obiskovalce povabil na prvomajski golaž ter jih prepustil zvokom ansambla Igor in zlati zvoki. Tudi na resevniški jasi smo pogrešali tradicionalne ŠKMŠ-jevce, so pa zato imeli šotore postavljene šentjurski taborniki, ki so počitnice preživeli kar tam. Po njihovem zgledu pa je na jasi gorelo kar nekaj manjših ognjev, na katerih so nekatere družbe zavzeto obračale čevapčiče.
Komentiramo
Tudi zaradi drastičnega pomanjkanja delavskih parol ter pravic, ki so si jih delavci priborili pred več kot 130 leti, je prav, da zapišemo nekatere misli, brez katerih ni prvi maj praznik dela, ampak dan pohoda na Resevno in golažijade. Dan današji je gospodarska kriza, ki je nastopila leta 2006, pravice, za katere so se borili pred stoletjem in za njih krvaveli naši pra-pra dedje, poteptala ponovno na samo blatno dno začetka. Ravno to pa še najbolj ustreza različnim tajkunom, ki so premeteno privatizirali nekoč našo lastnino, se prekomerno obogatili na naš račun ter pokopali podjetja, ki so bili nekoč paradni konji Slovenije. V tem času so pravice delavcev ostale samo na papirju. Celo sindikati, ki naj bi se borili za te pravice, se borijo predvsem za lastne pravice in za nesorazmerno velike plače sindikalnih voditeljev. Kako naj delavce zastopa sindikalist, ki svoje plače ne upa pokazati javnosti? Ravno ta nesorazmerja so razdelile delavce, ki so enostavno vrgli puško v koruzo in se sprijaznili z “minimalcem”, samo, da vsaj to pride vsak mesec na njihov račun.
Od leta 1991, ko je v javnem sektorju članstvo v sindikatih štelo kar 74 % vseh zaposlenih in v realnem sektorju 65 %, so se 26 let kasneje statistike povsem obrnile. Danes je le 42 % zaposlenih v javnem sektorju članov sindikatov, in neverjetno 13 % v realnem sektorju. (vir: Živa Broder, magistrsko delo). Sindikati, ki zastopajo v javnem sektorju manj kot polovico zaposlenih, lahko drobtinice iz gospodarjeve mize dobijo zgolj proti državi. V realnem sektorju, ki pa je gonilo celotnega gospodarskega pogona države, se lahko mirne vesti vprašamo, kdo brani pravice delavcev. Komu se lahko zaposleni pritožijo, ko za minimalno plačo delajo številne nadure, se pustijo šikanirati delodajalcem, s sklonjeno glavo poslušajo mobing na delovnem mestu, če jim pa kaj ne paše – lahko vzmeš svojo delovno knjigo in greš drugam, če imaš srečo, da zaposlitev najdeš, ponovno za minimalno plačo. Ravno na dan dela bi moral to nekdo povedati na glas, vendar koga bi prvomajniki sploh poslušali – bogatega sindikalista, mogoče kakšnega tajkuna, ki se za delavske pravice izpostavi v prestolnici. Slovenci pa še naprej sklonjenih glav korakamo, sprijaznjeni z usodo, vse dokler … (Jure Godler)
