Letošnje lokalne volitve so precej razpihale žerjavico 26 let starega projekta šentjurske navezovalne ceste Dramlje–Nova vas. Ker sem bil na začetku tisočletja tudi sam vpet v idejo šentjurske obvoznice, si dajem pravico, da na to temo nekaj povem. Pred 26 leti sem s kolegom Sebastjanom Jakličem v dveh dneh zbral 600 podpisov sokrajanov za takojšnji pristop k prometni ureditvi skozi mesto Šentjur. Bil sem zraven, ko smo gledali s flomastrom na starem papirnatem zemljevidu narisano traso obvoznice, ki nam jo je predstavil Jože Artnak. Zavedali smo se, da gre za projekt, ki ne bo nastal čez noč. Imeli pa smo vizijo. Dolgoročno vizijo razvoja občine Šentjur.
Od črte na zemljevidu do ceste
Šentjurska obvoznica, navezovalna cesta ali kakor koli jo že imenujemo, je projekt, pri katerem ne bom našteval, kdo je vse zaslužen in kdo je dal katero pobudo. Bolj me zanima, kje smo danes in kako naprej. Od črte, narisane s flomastrom, do umeščanja ceste v prostor je bila dolga pot. Karikirano je nekaj podobnega, kot če bi se prijeli za roke pri avtocestnem izhodu za Dramlje in se sprehodili po travnikih, gozdovih, hribčkih, čez potoke in ceste ter prišli ven nekje tam, kjer se na koncu Šentjurja zavije proti Gorici pri Slivnici. Na zemljevidu je takšno pot preprosto narisati. V prostoru pa vsaka črta pomeni tudi konkretno zemljišče in njegovega lastnika.
Zame je ta cesta eno ključnih razvojnih vprašanj občine. Predvsem pa pomeni upanje za meščane in vse, ki se skozi Šentjur vsak dan vozijo na delo ter stojijo v jutranjih in popoldanskih zastojih. Pomeni upanje, da bo v mestu manj smradu, tresenja tal in grmenja zgoščenega prometa. Obljub smo v vseh teh letih slišali veliko. Tudi trkanja po prsih ni manjkalo. Saj razumem, politični kapital takšnega projekta je velik. Marsikdo bi bil rad zraven, ko oziroma če se bo nekoč rezal trak. Ta fotografija bo šla v zgodovinske anale.
Ob tem pomislim na Gustava Ipavca in na ljudi, ki so v preteklosti prispevali k razvoju Šentjurja, kako so Šentjurčani pred stoletji dobili osnovno šolo, kmetijsko šolo, ceste … Se zavedate, da so zemljišča za to večinoma prostovoljno in brezplačno dali lastniki – večinoma kmetje in takratni obrtniki? Nič od tega ne bi imeli brez njihovega takratnega prispevka k viziji razvoja Šentjurja mogoče še našega kraja kot ga imamo danes ne? Danes živimo v viziji Ipavca tudi zaradi potez, ki jih je naredil kot župan v svojem času. Takšen pogled v prihodnost potrebujemo tudi zdaj. Seveda pa od današnjih lastnikov zemljišč ne moremo preprosto pričakovati, da bodo svoje premoženje prepustili brez vprašanj. Javna korist ne izbriše njihove pravice do pojasnil, poštene obravnave in ustreznega nadomestila. Prav zato je pomembno, da so postopki jasni in da ljudje vedo, kaj jih čaka.
Ko projekt zaide iz trase
Šestnajst let nazaj je občina Šentjur v prostorski načrt umestila traso navezovalne ceste. Takrat je bil zadnji dan, ko bi se še lahko kaj spremenilo, se izognilo mogoče kakšni parceli. To je bilo narejeno javno in s sklepom takratnega občinskega sveta. Obvoznica je bila umeščena v prostor. Od tiste točke naprej pa je projekt prevzela država in njene institucije. Projektiranje navezovalne ceste s strani na razpisu izbranega izvajalca projekta je državo stalo 3 milijone evrov. Ampak na tej točki se zaplete celotna zgodba. Projektant, izbran na javnem razpisu, je traso v nekaterih delih odmaknil od začrtane smeri in od sprejetih umestitvenih sklepov občine iz leta 2010. O tej spremembi trase bom v prihodnje kot novinar zahteval pojasnila od pristojnih služb. Ta odmik trase obvoznice pa je povzročil nov “pinkponk” z občinsko oblastjo in državnimi institucijami.
Namreč sedaj ne velja več umestitev, ki jo je “požegnal” občinski svet Šentjur, ampak je kar naenkrat žogica, ki tam sploh ne bi smela biti, vrnjena nazaj občini z navodilom, da znova sprejme nov prostorski načrt! Za tiste, ki ne vedo, koliko dela je za takšno spremembo, naj povem, da je potrebno nič koliko novih elaboratov, soglasij, dovoljenj. To ne pomeni, da se jutri sestane občinski svet in reče: »Nova trasa je umeščena,« in se kot Mojzesu odpre nova pot skozi morje!
Obvoznica na sosedovi zemlji
Mogoče sem idealist, mogoče mi lahko rečete tudi, da sem sanjač ali butelj, ki nima pojma o ničemer. Priznam, da sem bil prepričan, da je šentjurska navezovalna cesta projekt vseh nas, ki živimo v tej občini. Slišim in berem argumente, da ni bilo primerne komunikacije z lastniki s strani občine. Slišim, da trasa ni bila usklajena z lastniki zemljišč, da si želijo prestavitve na sosedovo njivo …
Kot Šentjurčan ne morem mimo določenega zapisa enega lastnika zemljišč, ki je na socialnih omrežjih delil zgodbo, ki vsaj meni povzroči srh in je na meji neverjetnega. Zapisal je, da k njemu hodijo določeni ljudje in od njega zahtevajo, da naj ne proda zemlje in naj se ne udeležuje sestankov, ki jih sklicuje občina Šentjur z lastniki zemljišč potrebnih za gradnjo obvoznice. Če se to res dogaja, ima saga o šentjurski obvoznici precej bolj “podzemno” konotacijo, kot javnost ve o tem. Zanima me, kdo so ti ljudje – z imenom in priimkom. Ali še bolje …
Javite se!
Zdaj je čas, da, če ste med tistimi, ki ste lastnike zemljišč prepričevali, naj ne prodajo zemlje za obvoznico, naj se ne udeležujejo sestankov z občino, vas pozivam, stopite naprej. Stopite iz sence, ponosno in z dvignjeno roko. »Jaz sem ta, ki prepričuje lastnike, naj ne prodajo zemlje za obvoznico.« Nič ni narobe, da ima kdo svoje mneje, naj ga izrazi jasno in glasno – tudi to je demokracija. Še več, z veseljem naredim z vami kakšen intervju za lokalne medije, predstavim vaš pogled na gradnjo šentjurske navezovalne ceste. Tudi kot novinar se zavedam, da ima vsaka medalja dve plati – mogoče pa je čas, da Šentjurčani slišimo vašo. (Jure Godler)
