Matura je zrelostni izpit za številne dijake, ki se bodo v naslednjih nekaj mesecih podali v svet. Nekateri kot iskalci zaposlitve, večina pa se bo vpisala na študijske programe. Letošnja generacija maturantov je tista generacija, ki ni imela z rožicami tlakovane poti do konca srednješolskega izobraževanja. Oropana je bila nekaj najlepših in najtrajnejših spominov na zaključek šole. Če pomislim, česa o srednji šoli se sam spominjam – maturantskega plesa, petja v pevskem zboru, zaključnega izpita (naša generacija še ni imela mature) in petkovih druženj za Savinjo s sošolci z zabojem piva … To so moji spomini na ta lepa in brezskrbna leta, ko smo mislili, da smo že splezali na vrh gore, po nekaj desetletjih pa ugotovili, da smo bili takrat šele na njenem vznožju.
Doma imam maturantko, svojo najstarejšo hčerko Saro. Ravno prejšnji teden je pisala prvi del splošne mature – esej. Njej in generaciji maturantov 2021 so bili odvzeti najlepši spomini otroštva zaradi številnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s prekletim koronavirusom. Po dolgem pregovarjanju in celo po referendumu se je lani njen razred odločil, da bo šel na grški otok Krf. Seveda je izlet zaradi lanskih koronaukrepov neslavno propadel (da ne govorim o izgubljenem plačilu staršev, kreditu ravnatelja zaradi tega in smešnem dobropisu agencije, ki bi izlet organizirala, ker je nepomembno za ta prispevek). Zabava in tudi ogledi znamenitosti, ki naj se bi zgodili, ne bodo nikoli zapisani v spominu teh maturantov.
Kmalu za tem je celotna generacija bila prikovana na domači stol in na domače računalnike. Po mesecih testiranja in poskusov učenja na daljavo se je še vedno razmeroma kmalu tak način izobraževanja tudi vzpostavil in podajanje znanja je ponovno steklo. Tovrsten način pouka je sicer zadosten, ni pa niti približno na nivoju, ki so ga bile deležne prejšnje generacije dijakov. Nekaj pogumnih mariborskih dijakov, ki so s transparenti opozarjali na dejstvo, da hočejo nazaj v šolo, je naša država sicer kazensko preganjala, sodišče pa jih je – hvala bogu za zdravo pamet – oprostilo in se jim celo opravičilo. Vseeno pa je vlak znanja odpeljal. Rezultati mature bodo kmalu pokazali padec znanja in marsikateremu dijaku se bodo zaradi neuspešnega vpisa na želeno fakulteto podrle sanje. V veliki meri tudi ne zaradi njihove krivde.
Odpadel je tudi veliki finale – maturantski ples, ponos staršem in slovo maturantov iz sredjih šol. Starši smo sicer tukaj privarčevali kar nekaj denarja, ki bi ga srčno raje zapravil za trenutek življenja moje hčerke. Ples z njo je dogodek, ki ga nihče od naju ne bi nikoli pozabil. Eden tistih vrhuncev v življenju, spominov, ki se bi jih lahko z nasmehom spominjal še na smrtni postelji. Nekaj, česar nikoli ne izgubiš, in ti je vedno toplo in prijetno, ko pomisliš na to. Sari ne bodo ostale fotografije elegantno oblečenih sošolcev in sošolk. Nikoli ne bo mogla v svojih zrelih letih odpreti album maturantskega plesa ali izleta, kot so lahko naredile generacije maturantov pred njo. Mogoče se niti še sama ne zaveda, kaj je, ničesar kriva, izgubila.
Ampak življenje teče dalje. Tudi mature bo enkrat konec. Izgubljena generacija se bo vpisala na fakultete, doštudirali bodo in se izobrazili za izbran poklic. Samo upamo lahko, da se ne bodo izobraževali le iz svoje sobe. Komu bodo potem verjeli, da obstaja svet tudi zunaj štirih sten. Kakšno bo njihovo študentsko življenje, če se bo temu sploh lahko tako reklo. Ptički bi morali odleteti iz varnega gnezda, videti širni svet, spoznati nove ljudi. Pa bodo? “Eppur si muove” – in vendar se Zemlja vrti še naprej. Z ali brez pozabljene generacije. (Jure Godler)
