11.5 C
Šentjur pri Celju
25/09/2021
sentjur.net

70 let od mature generacije 1951

Romana Jazbec se je rodila leta 1932 v Šentjurju, v družini kot najstarejši otrok od šestih. Njena življenjska pot je prepletena z šolo in predanosti delu. Dan današnji, v pokoju prebiva v Domu starejših Šentjur. Zanjo je leto 2021 zelo posebno, saj praznuje že sedemdesetletnico mature na I. gimnaziji v Celju.

Starši in sorojenci so ji najljubše osebe v njenem življenju. Družina se je vseskozi dobro razumela in med seboj pomagala. Otroci so imeli starše radi, čeprav je bil njihov oče zelo strog in mati zelo dosledna.  V svojem otroštvu je pomagala na domači kmetiji. V času njenega otroštva je bila vojna, ki se jo Romana spominja kot nekaj zelo hudega in težkega. »Otroci smo pomagali pri delu po svojih najboljših močeh in s tem pridobili delovne navade in ostale vrednote ki so nam še kako prišle v življenju prav.«

Doma so imeli mesnico. Mama je bila odlična kuharica, ki jih je razvajala z dobro hrano. Velikokrat so v njeno družino sprejeli otroka, ki je bil iz zelo revne družine in ga doma niso mogli preskrbeti in so ga sprejeli pri njih. Otroke nikoli niso gledali kot na hlapce, ampak so jih z veseljem in spoštovanjem sprejeli k sebi, ti pa so jim včasih pomagali pri kakšnih lažjih opravilih na kmetiji. Domači in tuji otroci so med seboj vedno dobro razumeli tudi kasneje v življenju, kjer so redno vzdrževali stik.

V nemško šolo

Romana Jazbec je osnovno šolo obiskovala v Šentjurju, med vojno pa je mogla hoditi v nemško šolo, kjer se je naučila nemškega jezika. Leta 1945 je začela delati tečaj za srednjo šolo. Tam so ji priznali prvi in drugi razred nižje gimnazije ter prvo polletje tretjega razreda. Leta 1947 je tako z izpitom uspešno zaključila tečaj za nižjo gimnazijo, šolanje pa končala z odliko. Leta 1951 je svoje šolanje končala na I. gimnaziji v Celju.  Njen velik zaključek srednje šole pa je bil zagotovo matura, od katere letos mineva že kar 70 let.

Po končani gimnaziji se je Jazbečeva vpisala na Naravoslovno matematično fakulteto v Ljubljani, smer biologija, kemija in geografija. Po zaključenem šolanju je postala profesor biologije za srednje šole.  Svoje delo je izredno rada opravljala in mu bila zvesta. Veliko je delala z mladimi in prav z njimi je dosegala odlične rezultate in izjemne uspehe na področju kemije. Njeni dijaki so osvajali najvišja republiška in zvezna tekmovanja. Kot pripoveduje so si s tem pridobili višjo štipendijo, sama pa si je pridobila številne materialne nagrade, kot so nalivno pero, kristalni pepelnik ali celo fotoaparat. Ker je bila pri svojem delu uspešna se je rada udeleževala mnogih kongresov in simpozijev po vseh republikah takratne Jugoslavije in drugod.

Predana službi

Leta 1973 se je odločila da konča svoje službovanje na Gimnaziji v Mariboru in se zaposli na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo – organizacijska enota Maribor. Tam pa je delovala vse do upokojitve do leta 1992. Poleg naporne službe ji veliko prostega časa ni ostalo, a kljub vsemu je rada svoj prosti čas preživljala aktivno. Hodila je na pohode, se udeleževala ekskurzij in uživala v svojem vrtičku, ki si ga je čez poletje ustvarila v Šentjurju.

Letos Jazbecova praznuje sedemdesetletnico mature. Takole pravi: »Kakšno čudo, kak privilegij! Tega res ne dočaka vsak. Kje so že tista leta, ko smo jih v gimnazijskih klopeh preživljali skupaj! Strah, živčne napetosti in veselju smo bili vsak dan izpostavljeni preverjanju našega znanja od naših  profesorjev. Od 34 dijakov, ki smo skupaj zaključili gimnazijsko pot, jih je danes živih le še 13, ki so razpršeni po Sloveniji, osem deklet in pet fantov.« Že 70 let, so se vsako leto uspeli srečati na obletnici mature. Vsakič bili srečanja nadvse veseli, da  so se zopet videli, pokramljali, izmenjali izkušnje in modrosti. Žal, pa jim je lani in letos tradicijo prekinila pandemija.

Kljub vsemu so maturantje generacije 1951 svojo sedemdesetletnico vseeno izpeljali na daljavo. Sošolka Tinka je v kratko pismo, ki so ga prejeli vsi še živeči sošolci, povzela kratko zgodovino od včasih pa vse do danes, na koncu pa takole zaključila: »Tu v Celju smo se oblikovali za življenje in tu smo tudi ob maturi zapeli »Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus«. Zdaj lahko samo še prepričljivo dodamo: »post molestam senectutem, nos habebit humus,« Pa srečno do naše 80-letnice mature.«  (Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

50 let zaključka osnovne šole

Jure Godler

Komentiramo: Pozabljena generacija maturantov pisala esej

Jure Godler

Leto 2021 je leto slovenskega Mozarta – Josipa Ipavca

Jure Godler

Diamantna maturantka poklicne mature je Tina Selič

Jure Godler

Župan sprejel zlate maturante

ViP

Ne odmeva le zvon, že 110 let Zarja žari  

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več