15.2 C
Šentjur pri Celju
30/05/2020
sentjur.net

#koronaintervju št. 12 – Irena Zevnik, učiteljica in režiserka

27. marec 2020 – Irena Zevnik prihaja s Ponikve, kjer je vsem dobro znana kot oseba z velikim srcem in pozitivno energijo. Poleg tega je poštena, pravična in močna ženska. Je učiteljica razrednega pouka v Osnovni šoli Blaža Kocena Ponikva, kjer že vrsto let poučuje 3. razred in kot pravi sama, ji delo od doma ni nič kaj všeč. Raje je z učenci v razredu, saj čuti energijo, ki kroži znotraj razreda. Na osnovni šoli vodi dramski krožek, kjer vsakoleto pripravijo igrico, s katero razveselijo tako šolarje, vrčevske otroke kot tudi krajane s Ponikve in okolice. Pred nekaj leti je iz Slomškove knjige Blaže in Nežica v nedeljski šoli “oživila” glavna lika, ki se večkrat pojavita na krajevnih prireditvah ali pa popestrita kakšen dogodek.

Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?

Bilo jih je več in če sedaj pomislim na to, mi je žal. A, hvala Bogu, se je vedno vse dokaj dobro končalo. Opisala bom dogodek, ki se je zgodil, ko sem bila še otrok in sem se odločila, da grem kar sama v gozd nabirat gobe, seveda brez da bi to povedala staršem. Šla sem po poti, kjer sva običajno hodili z mamo. Ker nisem ob poti ničesar našla, sem šla bolj globoko v gozd in se seveda izgubila. Bilo me je zelo strah in mislila sem, da je z mano konec. Med jokom me je sredi gozda k sreči našla dobra soseda, ki je tudi nabirala gobe. Odpeljala me je domov in mi podarila svoje gobe. Doma je bilo potem zelo zanimivo in poučno … Gob pa od takrat ne nabiram več.

Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic? 

V šolo sem zelo rada hodila, pravzaprav z veseljem hodim še sedaj, ko je to moj poklic. Največ težav sem imela pri fiziki, najmanj pa pri slovenščini.

Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept? 

Rada kuham takrat, ko imam čas. Všeč so nam jedi na žlico. Večkrat naredim tudi štrudl – jabolčni zavitek – po receptu moje mame, ki recepta sploh ni imela. Sem si pa pred leti, med njenim delom, sproti vse tehtala in zapisovala. Marsikaj bi jo rada sedaj še vprašala, a je žal ne morem, ker je dementna in nepokretna leži v Domu starejših Šentjur, kjer je zanjo ljubeče in vzorno skrbljeno. Kadar jo obiščem, ji marsikaj pripovedujem, a ne vem, če me sliši. Morda pa včasih le.

Nam lahko zaupate, od kod ideja za »živa« Blažeta in Nežico, ki sta prvotno Slomškova lika?

Vesela sem tega vprašanja, saj sem zelo ponosna, da sta Slomškova lika Blaže in Nežica zaživela na prav poseben način in počasi postala prepoznavna ne samo na Ponikvi, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru. Če imamo literarne junake, kot so Kekec, Peter Klepec, kralj Matjaž in še mnoge druge, le zakaj ne bi imeli tudi Blažeta in Nežico? Za idejo je zaslužen župnik Miha Herman, ki je bil dolga leta župnik na Ponikvi. Ker sva veliko sodelovala, tudi na kulturnem področju, me je prosil, naj “nekaj” napišem o Blažetu in Nežici.

Takrat sem prvič videla knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, ki jo je A. M. Slomšek napisal leta 1842, ko je bil župnik in šolski nadzornik v Vuzenici. Ta knjiga me je očarala, saj opisuje družino, v kateri sta živela brat in sestra Blaže in Nežica. Na zelo domiseln in zanimiv način opisuje njuno življenjsko pot, hkrati pa prav preko njiju Slomšek poučuje, izobražuje, vzgaja in daje življenjske nasvete vsem tistim, ki knjigo berejo, zato je to pravzaprav učbenik. Sodobna Blaže in Nežica, kot ju poznamo danes, pa na šaljiv, hudomušen in otroško poučen način združujeta preteklost in sedanjost, ki pa sta si v marsičem presenetljivo podobna. In mnoge Slomškove modrosti od takrat še vedno veljajo. Lik Blažeta in Nežice v letošnjem šolskem letu upodablja od vsega začetka že peti par, kajti, ko učenci zaključijo osnovno šolo, poiščem nov par, ki v tej vlogi vztraja več let.

Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?

Žal sem doma tista, ki največkrat kaj pokvari, ne popravi.

Koga bi izbrali, če bi lahko na kavo in klepet povabili katerokoli osebo iz naše občine? 

Z veseljem in tudi z veliko treme bi povabila vsestranskega kulturnega umetnika, imitatorja in glasbenika, Tilna Artača. Vem, da ni iz naše občine, a sem slišala, da so mu naši kraji in ljudje pri srcu.

Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?

V pravljici Trnuljčica bi bila tista dobra vila, ki pride zadnja in ima tisto čarobno moč, ki s srčnostjo in modrostjo spremeni tok dogodkov tako, da se srečno končajo, pa četudi šele čez sto let. V današnjem času bi mi zelo prav prišlo.

Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto? 

Urejanje fotografij, za katere nikoli ni časa. In seveda za branje zelo obsežne  knjige Apostol, ki jo prebiramo v skupini odraslih za Slomškovo bralno priznanje.

Kako v času samoizolacije potekajo vaše vsakodnevne obveznosti? 

Učitelji v tem času delamo od doma – pouk na daljavo. Priznam, da mi takšno delo ne ustreza, ker uživam v delu, kjer sem v osebnem stiku z učenci, kjer čutim energijo, ki kroži med nami, pogrešam jih … Za učenje na daljavo pa sem počasna in okorna, zato se moram dodatno zelo veliko pripravljati in izobraževati. Upam, da bo ta preizkušnja kmalu minila in da bomo kmalu skupaj. Verjamem pa, da bomo potem za marsikaj bolj hvaležni.

Kako skrbite za svoje zdravje, se kaj razkužujete? 

Spoštujem in upoštevam vsa navodila ter priporočila.

Če bi imeli možnost nemudoma odpotovati, kam bi odpotovali in zakaj ravno tja? 

Na morje. Zato, ker me pogled na sinje, širno morje, vonj in šepet valov ter mogočnost starih oljk najbolj pomirja in daje novo energijo.

Lahko z nami delite vaš najljubši vic? 

Ker so pred nami velikonočni prazniki, naj bo eden na to temo. Hči opazuje svojo mamo pri kuhanju krače.

HČI: “Mami, zakaj vedno, kadar kuhaš, kračo pustiš, da njena kost gleda iz lonca? Zakaj je to dobro?”

MAMA: “Ne vem, tako je kuhala moja mama, tvoja babica. Vprašaj njo!”

HČI: “Babi, zakaj si pri kuhanju krače vedno pustila, da njena kost gleda iz lonca? Zakaj je to dobro?”

BABICA: “Ne vem, zakaj je to dobro, a tako je delala že moja mama, tvoja prababica. Vprašaj njo!”

HČI: “Prababica, zakaj si pri kuhanju krače vedno pustila, da njena kost gleda iz lonca? Zakaj je to dobro?”

PRABABICA: “ Ne vem, zakaj je to dobro, tako je delala že moja mama, ki pa žal ne živi več. Živi pa še hči njene sosede, ki jo je poznala in ji marsikaj zaupala. Mogoče ona ve. Vprašaj njo!”

HČI: “Teta, mogoče vi veste, zakaj je moja praprababica kuhala kračo tako, da je njena kost gledala iz lonca? Zakaj je to dobro?”

TETA: “Zato, ker ni imela denarja, da bi si kupila večji lonec.”

Sorodne novice

Na Ponikvi svoj dom našli štorklji

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 34 – Boštjan Artiček, glasbenik

ViP

#koronaintevju št. 33 – Ines Ljubej, tolkalistka

ViP

#koronaintervju št. 32 – Alenka Križnik, literatka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic

ViP

#koronaintervju št. 31 – Barbara Gradič Oset, novinarka

ViP

V delovni nesreči v Lutrjah umrl 86-letnik

Tjaša Ferlež
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več