17. april 2020 – Martina Režek je doma s Kamena, poročena, mama sina in dveh hčera – odraslih, ponosna babi vnukoma Matiji in Matevžu in vnukinjam Blažki, Maruši in Ivani. Po poklicu je strojni tehnik in delovna inštruktorica. Zaposlena je v Varstveno delovnem centru Šentjur.
Že 40 let je gasilka. Z rednim usposabljanjem je pridobila čin častnica II. stopnje. V preteklih letih je bila zelo aktivna gasilka operativka, 13 let tajnica društva, nato pa je zaradi različnih spletov okoliščin svojo energijo in znanje usmerila v Sožitje. Še vedno je članica tekmovalne enote veterank, v kateri je 5 članic, ki skupaj tekmujejo že 40 let.
V društvu Sožitje že deseto leto opravlja funkcijo predsednice, drugače pa je prostovoljka oz. spremljevalka oseb z motnjo v duševnem razvoju, vodja taborov preko Zveze Sožitje, članica Izvršnega odbora Zveze Sožitje, članica komisije za kulturo pri Zvezi Sožitje in članica komisije za osebno asistenco, kjer zastopa invalidne osebe. Je nasmejana, pozitivna in odprta oseba, ki v sebi skriva veliko in hkrati plemenito srce.
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
V času mojega odraščanja ni bilo veliko igrač, s katerimi bi se lahko igrali, potrebno pa je bilo pomagati pri delu na kmetiji. Manjših lumparij in spominov je veliko. Od tega, da smo si na paši krajšali čas s kurjenjem ognja in pri tem pod jablano zakurili tako močno, da se je drevo posušilo, tekmovali v plezanju na smreke, bore, breze, jablane, češnje in se po vejah spuščali na tla. Zime so bile hladne z veliko snega, spomnim se, da je bilo tako veliko snega, da me je mama odnesla v košu do prve gazi, da sem lahko nadaljevala pot v šolo.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
Angleščina mi je delala največ težav, zelo rada pa sem imela tehnični pouk, matematiko, zemljepis, zgodovino … Še sedaj rada preberem kakšno knjigo z zgodovinsko vsebino.
Katera jed je vaša največja mojstrovina?
Dolgo mi ni bilo potrebno kuhati vsak dan, saj je kuhala moja mama za vse člane družine, ki je štela osem članov. Že kar nekaj časa pa je kuhanje moja domena. Ugotovila sem, da rada vrtim kuhalnico, preizkusim različne recepte in spečem kaj dobrega. V veliko veselje mi je, ko vnuki rečejo: »Babi, to si pa dobro skuhala,« in vse pojedo. Radi imajo palačinke, rižev narastek, čufte, lazanjo, ričet, svaljke, razne juhe, pražen krompir …
Dolga leta ste predsednica Društva Sožitje. Kaj pomeni to za vas?
Pred 24 leti me je usoda pripeljala v društvo Sožitje. Najprej sem opravljala prevoze deklet in fantov na Dobrno, nato sem postala spremljevalka na taborih VŽU, 2 mandatna obdobja blagajničarka društva in sedaj treti mandat predsednica društva. Biti predsednica pomeni veliko odgovornost in seveda veliko dela, če hočeš, da delo teče po planu dela in po črki zakona. Na letnih posvetih predsednikov društev Sožitje ugotavljamo, da je predsedovanje društvu preraslo okvirje prostovoljstva.
Katero stvar ste doma nazadnje popravili?
V glavnem popravlja stvari mož. Jaz samo poskrbim, da se delo opravi. Hihihi. Včasih moram za to uporabiti vse diplomatske sposobnosti. Usposobila sem šivalni stroj.
Koga bi izbrali, če bi lahko na kavo in klepet povabili katerokoli osebo?
V prvi vrsti bi povabila starše naših deklet in fantov, zelo jih občudujem, njihove življenjske zgodbe so zelo zanimive, polne lepih in manj lepih dogodkov.
Kaj se bo poleti zgodilo s tabori, saj napovedi niso ravno obetavne?
Tabori vseživljenskega učenja na državni ravni se zagotovo ne bodo odvijali v mesecu maju, za mesec junij verjetno tudi ne. Nekaj taborov je v sosednji Hrvaški in po zadnjih napovedih ne bo možen prestop meje. Naša dekleta in fantje so v rizični skupini, tako da resnično slabo kaže o možnostih izvedbe le teh. Prav tako bo težko izpeljati načrtovane aktivnosti v društvu.
Kako poteka vaš dan sedaj, ko zaradi aktualnega dogajanja ne hodite v službo?
Dopoldne sva z možem varuške vnukinji in vnukoma. Najstarejši obiskuje prvi razred, zato ima dopoldan pouk. Za učenje je zadolžen mož, jaz pa s 5-letno vnukinjo in 3,5-letnim vnukom prebiram pravljice, skupaj se igramo, pripravljamo kosilo, ob lepem vremenu pa smo zunaj. Pričela so se dela na vrtu in okolici hiše. Velikokrat je potrebno kaj urediti za društvo in za Zvezo Sožitje, saj sestanki potekajo sedaj korespondenčno. Našim dekletom in fantom je sedaj, ko smo doma, težko, večkrat komuniciramo po telefonu ali pa po družbenih omrežjih. Naj pogostejše vprašanje je, kdaj se zopet vidimo.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Upam, da bom našla čas in uredila fotografije za Sožitje in osebni arhiv. Nabralo se jih je kar lepo število.
Čemu sedaj posvečate največ svojega prostega časa?
Rada zvečer pogledam kakšen dober film ali dokumentarno oddajo, zanimiv intervju in poslušam dobro glasbo.
Lahko z nami delite vaš najljubši vic ali prigodo?
Rada poslušam vice, vendar si jih ne zapomnim, pa tudi povedati jih ne znam tako, kot je nekaterim to dano.
