11.9 C
Šentjur pri Celju
06/04/2020
sentjur.net

#koronaintervju št. 9 – Edith in Tom Costo, zakonca in komika

Blagovna, 22. 3. 2020 – Prvič v #koronaintervjuju predstavljamo kar dve osebi. Zakonca, standup komika in igralko, nagrajeno za najboljšo stransko vlogo – Toma in Edith Costo. Čeprav dvomimo, da ju kdo ne pozna,  ju lahko takole predstavimo, začenši z lepšo polovico:

Tom Costo piše, ustvarja, organizira, motivira, skupaj z ostalimi jadra na krovu Epik teatra. Šteje dobrih 35 let polnih zanimivih trenutkov – “ne štejem let, temveč trenutke”. Njegov slogan je: »Men je fajn, da se imamo vsi fajn,« ki se ga drži pri svojem vsakodnevnem »delu«. “Delo je v navednicah, zato, ker vse, kar ustvarjam, jemljem kot igro, zabavo. Zato smo tu, da se zabavamo in vesel sem, da lahko prispevam k zabavi mnogih.”

Je suis Edith Costo. Ime je dobila po Edith Piaf. “Z njo nimava skupnega nič, no razen lepega glasu, seveda,” pove Edith. Ni stara, temveč mlada. Šteje okroglih 24 let. (eno gor, eno dol, kdo sploh šteje). Aktivna je povsod. “Sem zelo socialna, radovedna in hiper oseba, kar pomeni, da moram biti povsod.” Je učiteljica na OŠ Franja Mlagaja, mama, žena, članica Literarnega društva Šentjur, članica nadzornega odbora Občine Šentjur (nisem politično opredeljena), zelo aktivna članica TD Blagovna, po novem tudi Konjeniškega društva Blagovna, članica alias igralka Impro skupine Improgalaktiki, pa seveda Epik Teatra ter kelnarca Pr’ Kulturni pipci …

Lahko z nami delita kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?

Tom: Hmmm, ne vem, če je vse za javnost. Hvala bogu stvari pravno zastarajo, zato lahko delim kakšno. Nabralo se je kar nekaj zvijač, potegavščin. V časih analogne tehnologije je bilo kar nekaj zaigranih klicev babici in dedku – bil sem policaj, urednik časnika, prodajalec krompirja, vatikanski odposlanec. Nekoč sem na dvorišču »ukradel« očetov služben avto in se z njim zapeljal dva metra. Ker je očeta skoraj kap, tega nisem več ponovil. Pred nekaj leti so me iz Anglije večkrat klicali »scamerji«, ki izkoriščajo ljudi. Vedno so me nazivali z Raymond in mi ponujali investicije v delnice. Delal sem se, da sem uspešen investitor, ki ga žura na Ibizi in jih prosil, naj ne povedo ženi, saj misli, da sem v Berlinu itd. Sčasoma so me blokirali in me niso več klicali, predvsem zato, ker sem jim povedal, da je to nateg.

Kar se pa tiče spominov, pa jih je iz mladosti kar nekaj lepih. Lahko rečem, da sem imel zares čudovito otroštvo in mladost, ki je vključevala vse od pretepov z bratom, rednih dopustov v Dalmaciji, piknikov z družino in še in še. Skratka, pravljica.

Edith: Iskreno povedano, nisem bila mirna, pridna deklica s kitkami. Pravo Tomovo nasprotje. En tak mali Che Guevara. Za vse pravice sveta. Poleg tega sem pri 5 letih in pol dobila, sploh ne z veseljem pričakovano, sestro. Predstavljajte si otroka, ki so mu ljubša drevesa in roboti, da dobi dojenčka, punčko. Mami ni bilo lahko z mano, res ne. S časoma me je nekako pripravila do tega, da sem jo vključevala v moje igre. Moja iznajdljivost je bila kolosijalna. Zelo rada sem se igrala šolo. Bila sem učiteljica, ravnateljica, vse. No, po želji mame, sem vključila v igro tudi sestro. Po koncu pouka je bila čistilka in je morala vse za menoj pospraviti. Sestra itak v jok, mama pa tiho, ker mi ni mogla očitati, da se nisem igrala z njo.

Kateri šolski predmet vama je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?

Edith: Najraje sem imela športno vzgojo. Za to je zaslužna učiteljica Greta. Največ težav sem imela z latinščino. Kdo se je spomnil tega jezika, vsa čast.

Tom: Največ preglavic mi je v šoli predstavljal stol, na katerem sem sedel, saj sem vedel, da bom tam preždel kar nekaj ur, najraje pa sem imel pločnik pred šolo, po katerem sem odkorakal domov. Nikoli nisem maral uokvirjenja, vedno me je gnala kreativnost, ki pa ni bila nikoli podprta – s tem ne krivim nikogar, tako je pač bilo.

Zato pa sedaj z veseljem delam z otroki in jim pomagam razvijati njihovo kreativnost na področju gledališča in improvizacije. Če pa smo zares konkretni, pa mi je najbolj na živce šla slovenščina, najbolj pa sem užival pri angleščini in nemščini. Na splošno pa nisem bil nek največji oboževalec šole, zato pa sem se kasneje v življenju poročil z učiteljico, da popravim grenak priokus in dam ljubezni do šole drugačno obliko.

Katera vajina jed je največja mojstrovina? Kdo od vaju je večji kuharski mojster?

Tom: Nekoč sem kuhal, nato pa sem svoje znanje predal ženi, ki sem jo v zadnjih letih naučil marsikaj – najverjetneje bo napisala tiramisu, s katerim sva imela kar nekaj dela, da je osvojila starodavni recept za zlateški tiramisu. Šalo na stran, saj nočem biti lačen. Rad pripravljam rižote, zelenjavne juhe in obvladam določene aspekte simpliciranega junk fooda – moja poslastica je narezan paradižnik premazan z majonezo – za dneve, ko imaš vsega poln k*** in si daš gor film ter mljaskaš. Moram pohvaliti Editihino kuhinjo, saj me je naučila marsikaj. Rad kuham, najraje sem sam v kuhinji in ustvarjam, sicer redko, a specialitete niso za vsak dan 🙂

Edith: Jaz sem kuharski mojster. Sem mojster tiramisuja (po mami). Poleg tega ti naredim „pašto“ na 1001 način, vse možne „mineštre” … Kuhanja sem se lotila sama pri 12 letih. Poklicala sem nono (upokojena kuharica), kako se skuha jota in tako se je začelo.

Da vidim, kaj bo Tom napisal …

Kakšna je razlika med Izolo in Zlatečami?

Edith: Velika. Izola je morje, sonce, ozke ulice (katere so me velikokrat utesnjevale), Caffe alle Porte, Svetilnik, poletje. Zlateče je pa vse ostalo: ljubezen, zelena barva, otroški smeh, dom, klobase, oder, kultura, glasba,…

Tom: Predvsem v oddaljenosti od plaže. Na airbnbju sem oddajal apartmaje in v opisu poudarjal, da je le 200 km do morja – to je cca 5 dni hoje, preverjeno – a se ni nihče zanimal. Meni je všeč narava pri nas, vse to mogočno zelenje, gozdovi, prijazni ljudje. Izola je izredno lepa, boemska, a življenje tam me ni polnilo tako, kot me polnijo Zlateče in bližnji kraji. Tu se imamo radi, tu je moja preteklost, tu uživamo življenje in pridno ustvarjamo, saj imamo en kup talentiranih in sposobnih ljudi, s katerimi govorimo skupen jezik. Obala je precenjena, kar se tiče kvadratnih metrov, drugače pa polna romantike, dobrih ljudi, dobre hrane in seveda morje. Mi imamo ribnike, tako da je tudi ok za kakšno mini jadrnico – no, pa sem dobil novo idejo za turizem.

Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?

Tom: Kar dosti, velik del obnove hiše – ki še vedno poteka – sem se lotil sam s pomočjo prijateljev. To sem se naučil od očeta, on je multipraktik in se loti vsega sam. Rad delam z lesom, kuhinjo denimo delam sam. Rad imam starine in nekoč bom še bolj intenzivno obnavljal staro pohištvo. Nazadnje sem napeljal elektriko na teraso pred kletjo, da se bomo na koncu piknikov – ko bodo spet legalni – videli.

Edith: Nič. Za to imam mojstra. Sicer ni Miha, je pa Tom. On vse zna, tako da meni ni treba.

Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabila katero koli znano oz. slavno osebo?

Edith: Bučarja, Mefa in Mlakarja skupaj. Dobili bi se v Ljubljanski ulici v Izoli in ćakulali celo noč.

Tom: Jamesa Petersona, Joe Rogana, Bill Burra pa še koga. Sedli bi pod brajdo v Zlatečah in imeli metafizične debate.

Koga pa iz naše občine?

Tom: Od slavnih? V Šentjurju vsak vsakega pozna, zato smo na nek način vsi slavni. Jaz bi vse povabil na kavo k Pip`ci, kjer bomo debatirali o tem, kako bi lahko naš svet bil boljši. Vabim še posebej Urško Godler.

Edith: Z Jurčijem pa njegovo boljšo polovico.

Če bi lahko živela v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bila?

Edith: V 1001 noč, Sheherezada. To pa zato, ker izredno rada berem pravljice otrokom.

Tom: Moje življenje je pravljica, kot sem že dejal. Če bi lahko izbiral, bi bil volk v Rdeči kapici, a babice ne bi pojedel, temveč bi se pri njej udomačil, jedel dobro hrano in lajal na mimoidoče. Ko bi Kapica odrasla, bi se spremenil v postavnega možakarja, sicer kosmatega, a postavnega in skupaj bi živela do konca njenih dni.

Se vama je kdaj na gledališkem odru zgodilo kaj nenačrtovanega? Lahko opišeta kaj se je zgodilo?

Tom: Uff, ne vem, če je kakšna predstava, kjer je šlo 100% vse po planu. Teater je zato tako zanimiv, še posebej pa stand up in impro, saj je vsaka predstava edinstvena in posebna, zato mi je vse skupaj tako zanimivo. Bilo je že marsikaj, od izpada elektrike, do peščice ljudi v ogromni dvorani, do nemogočih »glasbenih želja« organizatorjev in t. i. heklerjev med občinstvom – to so tisti, ki med stand upom ne zaprejo goflje, nato pa jim je žal, ko jih verbalno uničim. Vse to je del posla, ki ga kljub temu ljubim.

Edith: Med prvo predstavo AH-jev sem planirala pripeljati zvezdo resničnostnega šova Kmetija (mislim, da ga je celo zmagal), Frankota. Ker bi moral biti presenečenje in rojstnodnevno darilo za našo Nežo Zdolšek (totalna fenica, zaljubljena do Boča in nazaj, v tega mišičastega Wajdowca), sem imela vse tempirano na čas. Na žalost, so ga zadržali na snemanju Zvezde plešejo. Pisala sva si med samo predstavo, soigralcem sem pa v kodah, med predstavo javljala, da ga ne bo.

V času samoizolacije vsak dan v živo snemata posebno »onlajn« oddajo. Zakaj?

Edith: Prvič je bil hec, zdaj je pa to resno delo. Včeraj sva že skoraj prešpricala, ker med vikendom se pa ne dela. Zato, ker se pri tem zabavava, si dvigneva moralo. Sama sem izredno socialno bitje. Rada se družim, klepetam, pohajkujem. Zdaj je ta moja potreba zelo omejena in s tem se nekako potešim. Sicer vi vidite mene, jaz vas ne, vendar se zlijem z vašimi komentarji. Takrat imam občutek, da vas imam pred seboj.

Tom: Predvsem zaradi denarja – sponzorji naju dobesedno zasipujejo z milijoni, da v video umestiva njihove izdelke in narediva vse te moderne shoutoute pa heštege in da jih tegava itd. Noro, res sem vesel za moderno tehnologijo in za zaslužek, ki ti ga omogoča. Razlog za snemanje je preprost. Nekateri imajo piknike, kajtajo v Izoli in kampirajo v Logarski, midva pa sva se odločila, da #ostanevadoma in da se skupaj s prijatelji zabavava.

Midva se sprostiva in zabavava, z vsemi sva povezana, vsaj digitalno in nastajajo ideje za predstave, skeče itd. Upam pa, da ne bo več veliko oddaj, vsaj v tej karantenski obliki in da bomo kmalu spet na odru, na kavi, kakšno v živo zapeli in se podružili, saj smo ljudje socialna bitja in nobene ničle in enice ne morejo nadomestiti bližine sočloveka. Vesel sem, da imam tako super sovoditeljico in da so vsi v studiu nasmejani.

Lahko z nami delite vaš najljubši vic?

Tom: Pišem karantenske vice, določeni še niso dokončani, zaenkrat so aforizmi oz samo naslovi oz. so onelinerji. Sem jih zbral v nekaj verzih aktualno obarvane poezije, saj pesem prenese čisto vse. Rime, pomen in interpretacijo dodajte sami.

  • Me kliče kolega in me vpraša, kje sem.
  • Vlado s črno kitaro na črno igra Črno kitaro, s pesmimi espejevcem up budi.
  • Janezek gre k avtoličarju, a ga nihče ne šmirgla.
  • Jelko po mikrofonu samemu sebi govori.
  • Matej dela izpit za tovornjak.
  • Z otroki smo šli na izlet v kopalnico.
  • Soseda se me še bolj izogiba, pravi, da je kriv zadah.
  • Zdrži, človek, kmalu bo bolje.
  • Se vidiva na kavi, ti častiš, jaz še moram prispevke poravnat`.

Edith: Mujo se je odločil, da se znebi mačke, naložil jo je v avto, odpeljal več ulic stran, ter jo vrgel ven. Mačka se je, seveda takoj vrnila domov. Naslednji dan jo je odpeljal iz mesta in pustil. Spet se je vrnila kmalu domov. Popeni Mujo in jo odpelje globoko v gozd, jo vrže iz avta, ter se odpelje proti domu. Seveda se je v gozdu izgubil. Po nekajurnem tavanju pokliče Fato na mobitel: “Fata, je l’ mačka stigla kuči?”
“Stigla.”
“Daj mi ju na telefon, da je nešto pitam …”

Sorodne novice

#koronaintervju št. 21 – Dominik Gračner, gledališki igralec

Jure Godler

#koronaintervju št. 20: Davor Pušnik, muzikant in radijski voditelj

ViP

#koronaintervju št. 19 – Aleš Guzej, predsednik GZŠ

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 18: Klara Hrovatič, rokometašica

ViP

#koronaintervju št. 17 – Miha Kundih, zastopnik za ruski trg

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 16 – Mateja Bobek, umetnica

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več