Krofi imajo v slovenski kulinarični dediščini daljšo in bogatejšo zgodbo, kot bi morda pričakovali. Prvi zapisani recept zanje sega že v konec 18. stoletja, ko je Valentin Vodnik leta 1799 v svoji Kuharski bukvi opisal pripravo sladkega ocvrtega testa. S tem je postavil temelje ne le slovenski kuharski pisani besedi, temveč tudi razumevanju krofov kot jedi, ki je bila že tedaj del domače kuhinje.
Vodnikovi krofi so se bistveno razlikovali od današnjih. Pripravljeni so bili z drožmi, naravnim vzhajalnim sredstvom, saj uporaba industrijskega kvasa takrat še ni bila razširjena. Droži so testu dale značilen okus, bolj polno aromo in nekoliko drugačno teksturo, hkrati pa so od kuharja zahtevale več potrpežljivosti in znanja.
Vodnikovo delo je kasneje nadaljevala in nadgradila Magdalena Pleiweis, ki je sredi 19. stoletja izdala prvo slovensko kuharico. Tudi ona je v svojih zapisih ohranila duh tradicionalne priprave in s tem utrdila mesto krofov v slovenski kulinarični identiteti. Njeni recepti niso bili le zbirka navodil, temveč most med ljudskim znanjem in zapisano kulturo kuhanja.
Krofi, kot so jih poznali naši predniki, tako niso bili le pustna sladica, temveč simbol časa, ko je bilo kuhanje preplet znanja, izkušenj in naravnih sestavin. Droži, počasno vzhajanje in ročno delo so krofom dajali poseben značaj, ki ga danes znova odkrivamo in cenimo.
Zato sem pripravila preprost recept za krofe, ki sem jih poimenovala krofi za telebane. Namenjeni so vsem, ki si želijo domačih krofov brez zapletenega tehtanja in natančnega merjenja. Namesto tehtnice potrebujemo le kozarec, velikosti 1 dcl, s katerim enostavno odmerimo vse sestavine. Tako je peka krofov dostopna vsakomur, tudi tistim brez posebnih kuharskih izkušenj.
V lonec damo:
5 dcl mleka
4 vrečke suhega kvasa
1 dcl sladkorja
Kvas nadrobimo v toplo mleko in dodamo sladkor. Dobro premešamo ter počakamo, da se aktivira in prične naraščati.
V drugo skledo presejemo moko in dodamo:
1kg moke (pol ostre, pol gladke)
1žličko soli
1žličko cimeta
ščep muškatnega oreščka
naribano lupinico 1 limone
V tretjo sodelo si pripravimo:
1dcl rumenjakov (približno 5.-9.jajc, odvisno od velikosti)
1dcl olja
Potrebujemo še: 2 l olja za cvrenje in marmelado za nadev.
Postopek:
V premešano moko naredimo na sredini jamico in vanjo zlijemo mešanico mleka in kvasa. S kuhalnico premešamo, da se sestavine povežejo, nato dodamo rumenjake in olje ter zgnetemo v gladko in svilnato testo. To lahko delamo z ročnim mešalnikom ali kuhinjskim robotom.
Iz testa naredimo 30 enakih kupčkov ter jih oblikujemo v kroglice. Te vzhajamo na sobni temperaturi in na pomokanem prtičku približno dve uri, toliko da narastejo na dvakratno velikost in postanejo lahki. (Če je prostor hladnejši, bodo vzhajali počasneje, a kakovostneje; če je toplejši, bodo vzhajali hitreje, vendar nekoliko slabše.)
V ponvi za cvrenje segrejemo olje do višine 2-3 cm na 160°C. Če nimamo termometra, temperaturo preverimo tako, da v olje potisnemo ročaj kuhalnice. Ko se okoli njega naredijo mehurčki, je olje dovolj vroče. Najprej ocvremo 1 krof za preizkus, da se prepričamo, če je olje prave temperature in testo dovolj vzhajano.
Krof položimo v olje tako, da je zgornja stran, na kateri je vzhajal, najprej spodaj. Pokrite cvremo 3 minute na eni strani, nato odkrite še 3 minute na drugi strani. Ocvrte krofe odložimo na papirnato brisačo, da vpijejo odvečno maščobo. Z brizgalko jih nadevamo z marmelado, ki smo ji dodali žličko pomarančnega sirupa.
Ohlajene krofe posujemo s sladkorjem v prahu.
Dober tek.
(Tjaša Ferlež)
