1.6 C
Šentjur pri Celju
07/02/2025
sentjur.net

Maja Ravnikar Zabukovšek: Pisanje mi pomeni nekakšno ravnotežje

Maja Ravnikar Zabukovšek je mlada zdravnica, Šentjurčanka, ki po novem živi v Celju. Zaposlena je v Zdravstvenem domu Celje. Pisanje knjig jo spremlja skoraj dobesedno celo življenje. Pred kratkim je izdala svoj roman v dveh delih z naslovom Vezi. Zase pravi, da živi preprosto življenje. Rada se sprehaja po celjskih mestnih ulicah in ga raziskuje. Odkriva nove restavracije in kavarne.

Ker se z Majo poznava že nekaj časa, sva se v tem pogovoru tikala.

Si mlada zdravnica. Ker je znano, da študij medicine eden najtežjih študijev, me zanima, kako si usklajevala pisanje s študijem.

Pisanje mi je bilo dejansko nuja in uravnoteženje študijskega, oz. akademskega dela. Pisanje je kreativno pri tem ustvarjaš in je nasprotje od učenja podatkov, branje res debelih knjig, raziskovanje različnih bolezni … Pisanje mi je predstavljalo drugačen način razmišljanja – sprostitev. Potrebovala sem protiutež temu akademskemu svetu. Zame je bilo pisanje pobeg. S tem sem raziskovala svoje težave, svojo notranjost. Glavni junak v knjigi je dejansko mlad zdravnik. (smeh) Skozi njega sem nekatere svoje ideje, ki so se mi porajale v času študija, razglabljala med pisanjem romana in o tem razmišljala. Pisanje je zame življenjski slog, iskanje nekega notranjega ravnotežja, ki ti pomaga, da greš naprej.

In nastal je roman z naslovom Vezi. Preden bova spregovorila kaj več o tem, pa se vrniva s pisanjem nekaj let nazaj – v osnovonošolske klopi, kjer si dejansko začela s pisanjem …

Branje knjig je moja strast, ki se je res začela takrat. Pri 13-tih letih sem začela pisati svoj prvi roman. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bom pisateljica, ko odrastem, ali pa celo, da bo to moj poklic. Želela sem si pisati knjige in to sem že takrat počela rada. Napisala sem fantazijski roman Tabor treh ognjev, ki naj bi izšel v petih delih. Žal pa je luč sveta ugledal samo prvi del, čeprav sem v času srednje šole dokončala vseh pet delov.

Ko sem se razvijala kot pisateljica, sem ugotovila, da želim pisati tudi o resnejših temah. Prav tako nočem pisati samo v enem žanru. Zanimajo me različni načini pripovedovanja zgodbe. Imam res veliko zamisli in ne morem se še odločiti, kateri je moj pravi žarn. Tako da še vedno raziskujem, širim obzorja … Včasih so mi bile najljubše fantazijske knjige, v zadnjih letih pa posegam predvsem po drugih žanrih. Berem tudi klasično literaturo, tuje avtorje berem v različnih jezikih.

Torej obstaja povezava med branjem in pisanjem knjig?

Seveda. Ne moreš se imeti za pisatelja, če ne bereš. Kaj pomeni biti dober pisatelj, pa je odvisno tudi od bralcev. Še preden sem sploh znala brati, smo zvečer doma prebirali pravljice, tam se je zame vse začelo.

Tvoj drugi roman Vezi, ki si ga izdala, govori o mladem zdravniku. Lahko potegnemo paralele tudi s tvojo poklicno potjo?

Mislim, da lahko. Hotela sem pisati, o nekom, ki ga dobro poznam. Glavni junak, Ren Tivoli, mi je bil zelo blizu, njegove stiske in dvomi vase so mi zelo znani. Tudi on je v zgodbi star toliko, kot sem jaz. Preko njega sem lahko veliko svojih izkušenj z medicino sporočila naprej. Seveda pa je v roman prepletenih tudi veliko medicinskih zgodb. Na strokoven način sem želela razložiti nekatera medicinska stanja in razmišljanje tistega, ki jih obravnava. V romanih, filmih in serijah so zdravniki predstavljeni kot vsemogočni bogovi, ki znajo razrešiti vse, poznajo vso teorijo na pamet, hkrati pa obvladajo najbolj zapletene kirurške posege. V resnici ni tako. Kot zdravnico me to moti, saj potem bralci dobijo napačno predstavo.

O čem torej govori knjiga? Je to ljubezensko ali strokovno delo?

Ni strokovna. Prav tako ni ljubezenski roman, vsebuje pa ljubezensko zgodbo. Knjiga ima elemente znanstvene fantastike, trilerja, kriminalke … Noben žanr izrazito ne izstopa. Opisuje življenje mladega zdravnika Rena, ki živi z bratom v Borgoniji – ki je izmišljeno mesto. Že dolgo časa nazaj sta jima umrla starša, živita pa na pragu revščine. Ren je ravno začel delati kot zdravnik, začel je služiti denar in njuni prihodnosti se obetajo boljši časi. Žal pa Renu ustrelijo brata. Takrat se mu zruši cel svet. Dobesedno. Zavedati se začne, da je skoraj vse, v kar je do tedaj verjel, napačno.

V romanu sta dve zgodbi – ena zgodba je Renova zgodba, druga pa je zgodba mesta, v katerem živi, Borgonije. V mestu se namreč odvija boj med dvema organizacijama, kjer ena velja za teroriste – Škarje – in druga – Enota za zaščito vezi – za rešitelje. Več pa si lahko preberete v knjigi (smeh)

Želela sem prikazati doživljanje nekoga, ki izgubi najbližjo osebo, svojega edinega zaščitnika. Kako funkcionira brez njega, kako težko se pobere. V knjigi prav tako ni nič črno-belo. Junaki niso samo junaki, ampak delajo napake. Tudi zlobneži v knjigi imajo razloge za svoje početje. Vsaka oseba je “siva”, ima boljše in slabše trenutke, kot je pogosto tudi v resničnosti.

Znanstvena fantastika je žanr, ki počasi izumira?

Zame ne. Vedno sem bila pristaš fantastike v knjigah, z njo sem odraščala. Moja prva knjiga je bila fantastika, prav tako ima tudi druga nekaj elementov fantastike. Kot bralka vedno iščem nekaj posebnega v knjigah. Je pa v primerjavi s prvo knjigo ta veliko bolj odrasla in se ukvarja z resnimi temami. Veliko razglabljam o duševnem zdravju, o stiskah navadnega človeka.

Kje pa lahko bralci kupijo oz. si to knjigo izposodijo?

Knjiga je izšla pri založbi Primus. Na voljo je v knjigarnah, na spletu in v skoraj vseh slovenskih knjižnicah. Zato je ni težko kupiti ali si jo izposoditi. V Ipavčevem kulturnem centru Šentjur pa imam v torek, 23. januarja, ob 18. uri tudi predstavitev te knjige. Vabljeni!

Hvala za pogovor in veliko odličnih romanov ti želim. (Jure Godler)

Sorodne novice

Predstavila svoj drugi roman

Jure Godler

Sprejela je svojo ranljivost in odkrila moč svobode

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več