Ponikva, 27. 7. 2019 – Zadnjo soboto v juliju so šrangarji zablokirali cesto, po kateri se je peljala z ženinom Rokom in svati nevesta Mojca Pevec. Ženin in nevesta sta se peljala od svoje rojstne hiše na Slatini pri Ponikvi, v cerkev svetega Martina, kjer je bilo poročno slavje. Poleg šrange iz debelega okrašenega hloda so šrangarji postavili slavolok z napisom »Bog živi nevesto in ženina« ter bele šotore, da ni bilo ženinu, starešini in svatom prevroče ob dolgih pogajanjih za nevesto. Tudi slovenske zastave ni manjkalo. Sosedje in drugi domačini so postregli s pijačo – šentjanževcem – in hrano, tako da je vse v duši preplavila ljudska pesem: »Pijmo šentjanževca, da bi rajža srečna bla, zdaj in na večno!«
Šrangarji so imeli svoj ansambel, ki je igral med pogajanji, da so z muziko tolažili ženina in starešino. Dobro uro je trajalo pogajanje med šrangarji in ženinom Rokom, ki je hotel odpeljati Mojco brez privolitve domačih fantov – šrangarjev. Ženin je moral pravilno odgovoriti na kopico zelo zahtevnih vprašanj. Včasih je ženinu postalo kar vroče. Kljub temu pa se je izkazal kot dober poznavalec in pogajalec.
Poleg tega je moral praktično pokazati, da obvlada cepljenje drv, ročno košnjo trave, molžo mleka. Nazadnje je dobil od šrangarjev dovoljenje, da lahko s pomočjo svojega starešine prežaga z ročno žago okrašeni hlod, ki je predstavljal šrango. Po trdih in uspešnih pogajanjih so bili na koncu vsi zadovoljni. Najbolj ženin, ki je lahko odpeljal nevesto na poročno slavje in na svoj dom v Savinjsko dolino.
Lepo in pohvalno je, da fantje in vsi vaščani ohranajo znamenito in zanimivo slovensko kulturno dediščino iz roda v rod. Tudi nevesta in ženin ter svatje so jim za ta njihova prizadevanja hvaležni. (Franc Pevec, Pešnica)
