Šentjur, 5. 7. 2021 – Na Razvojni agenciji Kozjansko, OE Ljudska univerza Šentjur, so prešnji teden ustvarjali najmlajši. Potekal je študijski krožek, ki nosi naslov Drevo vas gleda. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ga je prepoznalo kot študijski krožek, vreden finančne podpore, prav tako pa vsako leto otroško ustvarjanje podpre tudi Občina Šentjur.
Drevesne zgodbe
Nekoč so ljudje so verjeli, da drevesa lahko vidijo, slišijo, celo govorijo in da v njih bivajo bitja, kot šo škrati in vile. Ampak le redki so se znali pogovarjati z drevesi. To so znali posebni keltski duhovniki, ki so bivali tudi na našem Rifniku – druidi (beseda druid izhaja iz besede hrast in pomeni »tisti, ki pozna hrast«). Zato so bile drevesne zgodbe vedno zavite v tančico skrivnosti, ki so se nosile od ust do ust.
Na takšen način so zgodbo ustvarili tudi otroci – med seboj so se pozorno poslušali in stavku predhodnika dodali lasten stavek. Tako so ustvarili svojo drevesno pravljico. Pravljica je po demokratičnem glasovanju dobila tudi ime Zgodba o mogočnem drevesu. Ker dreves sicer ne moremo slišati, so otroci zgodbo mogočnega drevesa predstavili skozi svoje oči, vidimo pa jo lahko na pešpoti ob Pešnici. Otroci vas vabijo k branju njihove pravljice, ki so jo ustvarili pod šentjursko lipo na križu.
Zgodba o mogočnem drevesu
Nekoč, pred davnimi časi, je živelo mogočno drevo, ki je imelo tisoč vej, zato so se mnogi popotniki radi hladili v njegovi senci. Nekega dne se je pod njega usedel mladenič Jurij. Ker so ga veje žgečkale, mu je potrgal nekaj šopov listov. V drevesu pa je prebival tudi zmaj, ki ga je Jurijevo početje razžalostilo in prestrašilo. Zato je pobegnil iz drevesa. Zbežal je tako daleč, da ni več videl svojega doma. Drevesu so od žalosti začeli odpadati listi in veje so se začele sušiti. Ko so to videli vaščani, so veje pobrali in odnesli v svoje domove.
Iz vej so izdelali mize. Begajoči zmaj pa je v drugi deželi z bruhanjem ognja povzročal pravo razdejanje, zato so ga ljudje začeli preganjati, ga naposled ujeli in zvezanega zaprli v drugo drevo. Takrat so mize v domači vasi začutile zmajevo bolečino. Začele so leteti in se naposled spremenile v majhne zmaje. Majhni zmaji so želeli pomagati velikemu zmaju, a niso vedeli, kje se nahaja. Takrat pa je veliki zmaj začel znova bruhati ogenj, kar je zanetilo drevo. Dim se začel valiti vse do domače vasi in tako malim zmajem kazal pot do velikega zmaja.
Ko so zmajčki prileteli zmaju na pomoč, jih je drevo z gorečimi vejami odrivalo stran. Obupanim zmajčkom so na pomoč priskočile tudi druge živalice – prišle so miške in pogrizle vrv, ki je onemogočala zmaju pobegniti, pomagali so še ptički, ki so zamotili drevo, da je lahko zmaj splezal iz drevesa. Tako so majhni zmajčki rešili velikega zmaja in ga odpelajali nazaj do svojega domačega drevesa. Prej žalostno drevo je ob ponovnem srečanju s svojim prijateljem od veselja pognalo nove veje. Njegova krošnja se je hitro bohotila. In tako je nastal prostor, ne le za velikega zmaja, ampak tudi za vse male rešitelje. Skupaj so v drevesu srečno živeli do konca svojih dni.
