Šentjur, 19.11.2015 – V žametnem jesenskem dopoldnevu nas je v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje na Ljudski univerzi Šentjur obiskala častitljiva gospa Dušica Kunaver. Upokojena učiteljica angleščine in ruščine je pisateljica, predavateljica, kulturna publicistka, zbirateljica ljudske dediščine in strastna zagovornica vsega staro-slovenskega. Občinstvo je razveseljevala s svojim bogatim znanjem o šegah in običajih slovenskega naroda in odstirala spomine na (pra)davne korenine.
Po ljudskem izročilu se od novoletnih kolednikov, pustnih šem, zelenega Jurija, kresne noči, ob poletnih in jesenskih kmečkih delih in vse do decembrskih praznovanj se vrstijo številne praznične in delovne šege ter navade starosvetne slovenske vasi. Bogastvo teh šeg je neizmerno, saj ima pri nas vsaka vas svoj glas. Najbolj poln različnih šeg je mesec december. Ta najtemnejši in najbolj mrzli mesec v letu je poln najsvetlejših praznikov. Predvsem trije božiči (Sveti večer, Silvestrov večer in večer pred praznikom svetih Treh kraljev) so čas prastarih šeg, ki segajo še v čase poganske davnine – božična miza, s čarodejno močjo božičnega kruha in kaljenega žita, žegnanje in kajenje domačije z žegnano vodo in kadilom, tepežkanje, koledovanje in še marsikaj.
Čar dolgih zimskih večerov je bilo tudi druženje vaščanov ob preji, ličkanju koruze, luščenju fižola, tretju orehov, čiščenju perja, popravljanju poljskega orodja in drugih zimskih delih. Ta večerna, skupna, zimska dela so bila polna petja, šal, nagajivosti in predvsem poslušanja starih pripovedi. Tako je naša vas iz roda v rod prenašala tisoče ljudskih pesmi, pripovedi, pregovorov in drugih ljudskih modrosti. Ta veriga prenašanja ljudske dediščine se ni prekinila niti v času turških vpadov, ne v času kmečkih puntov, in drugih težkih časov, ki jih je naše ljudstvo previharilo v preteklih stoletjih. Naša dolžnost je, da teh starih dragocenosti ne pozabimo danes, ko smo dobili svojo samostojno državo, o kateri so sanjali stoteri rodovi pred nami. (Dušica Kunaver, K. P.)
