Šentjur, 5. 11. 2020 – Ideja o izdelavi videospota se je porodila dvema maturantuma Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije Celje – Šentjurčanu Vidu Palčniku in Gašperju Lokovšku, ki sta v okviru mature morala izdelati medijski projekt. V projekt se je vključil tudi mentor profesor Alen Pavšar. “Šlo je za povezavo prijetnega s koristnim oz. nujnim. S sošolcem sva se odločila za videospot, pri katerem bi on prevzel tehnično plat, ker ima v njej že dosti kilometrine, sam pa sem prevzel režijsko in to bolj »družboslovno« plat. Ravno takrat so se pojavili neki neuradni posnetki Vladove pesmi Tiste zakartane ure, ki se je takoj zdela več kot primerna za tovrstno video uprizoritev,” razlaga Palčnik, ki je prevzel režijo videospota.
“Ko pošlješ mail tako uveljavljenemu glasbeniku, si navadno niti misliš, da ti bo zares odgovoril. No, Vlado je, in to že v nekaj minutah,” pove mladi režiser, ki se je z režijo videospota tudi prvič soočil. Doda, da je bilo sodelovanje zares prijetno, medsebojno dopolnjujoče. “Lepo je videti, da človek, ki ima možnost sodelovati z najboljšimi režiserji ta hip, z zaupanjem da možnost tudi mladim, neuveljavljenim ustvarjalcem,” je še dopolnil svoje spomine na projektno nalogo.
Šentjurčani v prvem planu
V videospotu je sodelovalo kar nekaj znanih Šentjurčanov. Zaradi lažje logistike in urnosti sta maturanta poskusila najti ljudi, ki jih poznata, da je bilo sodelovanje nekoliko lažje. Izbor sta izvedla tako, da sta si na podlagi Vladovih pripovedovanj izoblikovala konstrukt likov, na podlagi katerih sta potem iskala igralce. Med šentjurskimi obrazi je tako moč videti Luko Žerjava, Rada Marota, Mirana Seničarja, Danijela Berdena in soseda Dobjančana Bojana Gučka, ki jim je tudi prijazno odstopil Kozjansko domačijo za snemanje gostilne. Snemali pa so še v kulturnem domu v Šmarju pri Jelšah in Gorici pri Slivnici. “Naj še omenim, da so fotografije, ki se pojavijo tekom videospotam, avtentične fotografije s Soške fronte, ki so nam jih prijazno posodili Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kobariški muzej in Fundacija Pot miru,” dodaja Vid Palčnik.
V scenariju je bilo že od začetka zastavljeno, da želijo ob običajnih kadrih glasbenika predstaviti tudi samo zgodbo. Za začetek je bila tako potrebna študija časa Soške fronte, v katerem se zgodba dogaja. Iz tega so izhajali pri izbiri prostorov, oblek, nekih navad in tudi igralcev. “Ker je zgodba tudi popolnoma resnična, smo se zavedali, da se je potrebno držati teh tirnic, torej ne uvažati nekega balasta,” pove sogovornik ter nadaljuje, da so se soočali tudi s težavami, ki so bile posledica novega koronavirusa, zaradi česar je videospot nastajal občutno dlje od pričakovanega, mestoma se je spremenil tudi scenarij.
“Vlado je prekaljen maček in ima zelo dobro vizijo, kako bi naj stvari izgledale. Sodelovanje je bilo – kot se temu kunštno reče – recipročno, dopolnjujoče,” še doda Palčnik. Videospot, ki si ga lahko ogledate tudi nižje v prispevku, se je dobro razširil, avtorji so dobili odzive celo s Škotske in Nove Zelandije. Predvsem jim pomeni veliko, ko ljudje v videospotu opazijo njim znane, domače obraze, ki jih morda vsakodnevno sicer srečajo v čisto drugačnih vlogah. Za polovico igralcev je bila to namreč sploh prva tovrstna igralska izkušnja. (Jure Godler, foto: Ana Črešnar)