Šentjur, 14. september 2021 – Središče Gorice pri Slivnici z nečastno propadajočima, nekdaj veličastnima zgradbama, danes ne kaže sijoče podobe. Kaj kmalu se obeta slika spremeniti; napredujejo namreč dela na obnovi Aureje, ki jo bo kmalu naselil podjetniški inkubator, kraj pa se bo v prihodnjem letu razveselil še spominskega parka.
Ideja zanj je prišla iz tujine. Eva Maria Hauck Grasselli je nemška anesteziologinja, soproga pred dvema letoma preminulega slovensko-ameriškega kemika Roberta Karla Grassellija. Slednji je moral kot član premožne trgovske družine v času revolucije brez pojasnil zapustiti domačo Gorico in državo, nadvse uspešno znanstveno kariero pa je ustvaril v Združenih državah Amerike. “Moj mož je imel rad kraj, kjer se je rodil. Po zlomu Jugoslavije se je v vrnil v domovino, ki so jo morali na žalost njegovi starši po drugi svetovni vojni zapustiti,” pripoveduje družinsko zgodbo in nadaljuje: “Ko je umrl, sem pomislila, da bi bilo dobro počastiti spomin na mojega moža in njegovo družino.” Vdova se je odločila, da jim posveti park v središču kraja, v katerem so pustili pomemben pečat. S svojo idejo je seznanila vodstvo lokalne skupnosti, ki se je v projekt prav tako angažirala. Projekt bo tako stekel v javno-zasebnem partnerstvu gospe Grasseli in občine oz. krajevne skupnosti.
Hauck-Grassellijeva je ob zasnovi predstavila svoje ideje o parku s klopmi in stezami, veliko idej je uskladila tudi z arhitekti iz Nemčije. Skrbno se je lotila tudi načrtovanja same posaditve: “Ne ukvarjam se s hortikulturo, a poznam veliko rož in dreves. A če želiš vse dobro oblikovati, potrebuješ specialista. Upam, da bo kombinacija cvetočih grmičkov in dreves. Posebno s češnjami in lipami, ki so značilne, da stojijo v središču kraja.”
V javno-zasebnem partnerstvu bo spominski park tako umeščen na danes nerabljeno zelenico, nasproti Grassellijeve hiše. Občina Šentjur in Hauck-Grassellijeva sta minuli torek tudi podpisala pogodbo o vzpostavitvi in upravljanju Spominskega parka Grasselli, kar bo občini omogočalo pridobitev gradbenega dovoljenja. Ko bo park zaključen, je investitorka izrazila namero, da zemljišče preda v upravljanje lokalni skupnosti.
Ko bo Spominski park Grasselli realiziran, bo središče kraja dobilo nekakšno celoto. Da se območje precej razvija, je opazila tudi investitorka: “Menim, da je kraj zelo zelo lep. V devetdesetih sem se spraševala, zakaj jezero ob kraju ni bilo uporabljeno. Zdaj, leta kasneje, je tam možnost za kaj spiti in pojesti, najeti čoln, da lahko kaj počneš. S svojimi prijatelji v Nemčiji sem se pogovarjala, da je Slovenija zdaj zelo priljubljena, ker je zelo raznolika. Moje mnenje se je tako v zadnjih letih popravilo. Menim, da je v teh krajih ogromno prihodnosti in razvoja,” je zaključila v pozitivnem duhu.
O Grasselijih
Grasselliji so bili premožna trgovska družina, ki naj bi v središče Gorice pri Slivnici prišli leta 1865. Z izgradnjo njihovega posestva se je kraj tudi začel formirati. Po drugi svetovni vojni so Grasselliji, ki so se že pred vojno izrekali za Slovence, znašli v primežu porevolucionarnih prijemov. 12. novembra 1945 je OZNA odpeljala Robertovega očeta, Njegovo premoženje so nacionalizirali, češ, da gre za premoženje “državljana nemškega rajha”. 6. januarja 1946 je tedanja oblast deportirala še ostale člane družine. Odpeljani so bili do meje z Avstrijo in izgnani. Družina se je nato začasno namestila pri sorodnikih v Radgoni. Robert Karl in njegova sestra Erika sta kasneje prejela štipendijo za študij v Ameriki, kjer je Robert postal doktor kemijske tehnologije, sestra Erika pa postala akademska slikarka. Robert Karl Grasseli je bil kot inovator podpisan pod več kot 150 patentov, za katere je prejel tudi vrsto nagrad. Družina Grasselli je ob denacionalizacijskem postopku premoženje dobila povrnjeno, saj so vsi razlogi, s katerimi je komunistična oblast njihovo imetje zaplenila, padli kot lažni.
