Šentjur, 28. 8. 2026 – Leta treningov, tekem, zmag, porazov, poškodb, potovanj in odrekanj so se strnila v en večer. Luka Lapornik je v domači športni dvorani Hruševec odigral svojo zadnjo košarkarsko četrtino in sklenil dolgo profesionalno kariero. Ob njem so bili družina, prijatelji, nekdanji soigralci, trenerji, navijači in številni ljudje, ki so ga spremljali na poti od šentjurskih košarkarskih začetkov do nastopov v tujini in slovenski reprezentanci.
Slovo ni bilo zgolj simbolično. Lapornik je še zadnjič stopil na parket, organizatorji pa so poskrbeli, da je imel večer tekmovalni značaj. Na njegovo željo se namreč ni poslovil s klasično revialno tekmo. Ob njem so med drugim zaigrali Gašper Vidmar, Jasmin Hukić, Mitja Nikolić, Smiljan Pavić, Danijel Vujasinović, Edo Murić, Žiga Dimec, Tadej Ferme in drugi. Pokazal je, da občutka za igro še ni izgubil, po zadnjem sodnikovem žvižgu pa je prišel čas za trenutke, ki so v dvorano prinesli precej več čustev kot običajna košarkarska tekma. »Izredno sem vesel in hvaležen vsem ljudem, ki so danes tukaj z menoj delili svoj čas. Bil je lep večer, poln čustev. Res sem vesel, kako je vse skupaj izpadlo in da sem se lahko na tak način poslovil od profesionalne košarke,« je po tekmi povedal Lapornik.
Dres, ki ga ne bo nosil nihče več
Košarkarski klub Šentjur se je svojemu dolgoletnemu članu poklonil z eno največjih časti, ki jo lahko klub nameni igralcu. Upokojil je njegov dres s številko 24, ki bo odslej visel v športni dvorani Hruševec in spominjal na igralca, ki je svojo športno pot začel ter končal v Šentjurju. Predsednik KK Šentjur Jože Palčnik je v sporočilu ob slovesu poudaril Lapornikov odnos do igre in pečat, ki ga je pustil v klubu. »Z vnemo, borbenostjo in srčnostjo na igrišču ter zunaj njega si bil navdih soigralcem, navijačem in celotni skupnosti. Hvala za vsak trenutek v našem dresu. Zasluženo ti izkazujemo posebno čast z upokojitvijo tvojega dresa, ki bo v športni dvorani Hruševec trajno spominjal na skupne uspehe,« so zapisali v klubu.
Ko je dres dobil svoje stalno mesto pod stropom dvorane, se je tudi Lapornik težko izognil čustvom. Svoj nagovor si je pripravil vnaprej, saj, kot je priznal, ni želel, da bi v posebnem trenutku koga pozabil. Najprej se je zahvalil obiskovalcem, organizatorjem, soigralcem, trenerjem, klubom in vsem, ki so bili kadar koli del njegove košarkarske poti. Prav posebno mesto v njegovem nagovoru pa je pripadlo družini. »Rad bi se zahvalil očetu, ki me je usmeril v košarko, v katero sem se hitro zaljubil. Hvala za vse nasvete in vse analize, ki sva jih skupaj predelala. Verjetno je bil in je še vedno moj največji navijač, hkrati pa tudi kritik,« je povedal.
Zahvalil se je tudi materi za vse prevožene kilometre na treninge. Danes, ko sam vozi otroka na popoldanske dejavnosti, bolje razume, koliko časa in potrpežljivosti so zahtevali njegovi športni začetki. Najbolj osebne besede je namenil ženi Rebeki: »Profesionalni šport ni vedno preprost za družino. Veliko je odsotnosti, potovanj, treningov in tekem. Veliko je tudi trenutkov, ko glava ni prisotna doma, pa bi morala biti. Hvala, ker si vse to sprejela, me podpirala in verjela vame.« Ko je začel svojo košarkarsko pot, si ni predstavljal, da bo kdaj stal v domači dvorani in igral poslovilno tekmo. »Danes vem, da je najlepši del te poti vse, kar ostane, ko košarke ni več. To so ljudje, prijateljstva, spomini in družina. Hvala še enkrat vsem, ki ste prišli. Hvala, košarka.«
Od Šentjurja do tujine in reprezentance
Lapornik je v članski košarki začel v domačem Šentjurju, nato pa ga je športna pot vodila v Laško in Novo mesto. V dresu Krke je osvojil naslov državnega prvaka in štiri pokalne lovorike, dvakrat pa je bil izbran za najkoristnejšega igralca zaključnega turnirja Pokala Slovenije. Igral je tudi v tujini. Nosil je drese španskega Joventuta iz Badalone, romunske Steaue iz Bukarešte ter francoskega Chalona. S francoskim klubom se je po zmagi v končnici druge lige uvrstil med prvoligaše. Oblekel je tudi dres slovenske članske reprezentance in zanjo odigral šest uradnih tekem.
Ko je po poslovilnem večeru med številnimi dosežki svoje kariere izbiral najdragocenejše, je izpostavil tri. Na prvo mesto je postavil naslov državnega prvaka, ki ga je s Krko osvojil že v svoji prvi sezoni v Novem mestu. »Najprej mi na misel pride naslov državnega prvaka v prvem letu pri Krki. Potem pokalna tekma, ko smo v polfinalu z mojim metom za tri točke v zadnjih sekundah premagali Olimpijo, ter sezona v Franciji, ko smo zmagali v končnici druge lige in se uvrstili v prvo,« je dejal.
Tokrat je odločitev dokončna
Lapornik je o koncu kariere razmišljal že pred časom. Pravzaprav je nameraval tekmovalne copate pospraviti že leto prej, vendar so se v šentjurski ekipi med sezono pojavile poškodbe in bolezni. Ko so ga prosili, naj pomaga, se je odzval ter odigral še deset tekem. »Z veseljem sem priskočil na pomoč. Ko sem videl, da še lahko igram, sem teh deset tekem tudi odigral. Tokrat pa je bila to dejansko zadnja četrtina. Vesel sem, da smo vse skupaj izpeljali, da bodo ljudje razumeli, da je to res konec,« je povedal.
Odločitev kljub temu ni bila lahka. Leta profesionalnega športa postanejo del vsakdanjega življenja, telo pa igralcu prej ali slej sporoči, da je čas za spremembo. »Tudi kakšna poškodba mi je dala vedeti, da je čas za slovo. Najtežje je bilo pred eno sezono, ko sem prvič zares mislil, da bom končal. Takrat sem že šel skozi del tega procesa, zato je bilo letos nekoliko lažje,« je pojasnil. Da bi bilo njegovo poslovilno moštvo tudi v uradnem tekmovanju še kako konkurenčno, pa je pokazala že zadnja tekma. Lapornik je v šali ocenil, da bi ekipa z nekaj treninga in boljšo telesno pripravljenostjo lahko posegla celo v zgornji del lestvice Lige OTP banka, tekma pa se je končala simboličnih 24 sekund pred iztekom časa z zmago Lapornikovega moštva. Lapornik pa se je izkazal tudi za najkoristnejšega igralca.
Iz igralca v svetovalca
Čeprav je zadnjo tekmo odigral, Lapornik iz šentjurske košarke ne odhaja. V klubu bo ostal kot svetovalec ter svoje izkušnje prenašal na trenerje, članske igralce in mlajše košarkarje. »Dolgoročnih ciljev za zdaj nimam. V klubu ostajam kot nekakšen svetovalec. V dolgi karieri se je nabralo precej izkušenj, ki jih lahko delim s trenerji, igralci in predvsem z mlajšimi. To je za zdaj moja vloga,« je povedal. Njegovo nadaljnje sodelovanje s klubom si želi tudi šentjurski župan Marko Diaci. Ob poklonu je poudaril, da je Lapornik ime domačega kluba in Občine Šentjur ponesel po Sloveniji in Evropi, mladim igralcem pa je lahko pomemben zgled.
Da se je košarkarska zgodba sploh začela, ima velike zasluge Lukov oče. Kot je povedal, so v njegovih mladih letih košarko igrali na kmečkih dvoriščih, v škornjih in blatu, ob nedeljah pa spremljali močno jugoslovansko ligo. Ljubezen do igre je pozneje prenesel tudi na svoje otroke. Pri sinovi karieri ni najbolj ponosen le na posamezen koš ali lovoriko, temveč predvsem na njegovo vztrajnost. Ob tem je izpostavil uspešno sezono v Franciji, leta pri Krki in vrnitev v domači Šentjur, kjer je Luka tudi sklenil svojo igralsko pot.
Zadnji aplavz v Hruševcu zato ni pomenil slovesa od košarke, temveč le konec enega njenega poglavja. Luka Lapornik bo odslej tekme spremljal z druge strani igrišča, njegov dres s številko 24 pa bo ostal tam, kjer se je vse začelo – v domači šentjurski dvorani. (Jure Godler)
