Šentjur, 14. 8. 2026 – Na vrtu Ipavčeve hiše v Šentjurju je na predvečer 195. obletnice rojstva Gustava Ipavca potekal dogodek Zdravilni zvoki nekoč in danes – poklon Ipavcem in zvočna kopel. Prireditev Zavoda Srčni preboji je povezala glasbeno zapuščino Ipavčeve rodbine ter sodobne pristope k sproščanju z zvokom.
Organizator večera Bogdan Rahten je v uvodnem nagovoru oprl na zgodovino Ipavčeve hiše in ljudi, ki so iz nje izhajali. Tri dni pred dogodkom je minilo 250 let od rojstva Franca Ipavca, začetnika rodbine, ki je močno zaznamovala Šentjur in širšo okolico. »Začetek dinastije Ipavcev, je pravzaprav v majhnem trgu, takratnem Svetem Jurju, pomenila preobrat. Pa ne samo za ta trg, ampak tudi za širšo okolico,« je dejal Rahten.
Ipavčeva hiša po njegovih besedah ni pomembna le zaradi zdravnikov, skladateljev in drugih vidnih moških predstavnikov družine, ampak tudi zaradi manj znanih vlog žensk. V hiši naj bi potekale zgodnje oblike terapevtskega dela z glasbo, ko je Katarina Ipavec pacientom svojega moža Franca igrala na klavir in harfo. Izpostavil je tudi Ivanko Ipavec, poročeno Čampa, katere hčere Fani, Amalija in Marija so sestavljale jedro prvega avstrijskega damskega kvarteta. Njihov premierni nastop pa je bil na Dunaju, kjer naj bi ih poslušalo približno 2500 poslušalcev.
»Slovenec sem« z praprapra nečakinjo
Rahten se je spomnil tudi rojstva Gustava Ipavca, šentjurskega zdravnika, skladatelja, častnega župana in narodnega buditelja. »Gustav Ipavec je bil narodno zaveden človek. V časih, ki so bili za slovenski jezik težki, je avstrijskega cesarja nagovoril v slovenščini,« je dejal. Spomnil je tudi na Ipavčevo vlogo pri ustanovitvi kmetijske šole s slovenskim učnim jezikom na Štajerskem in pri križanju jablane bogatinke.
Gustav Ipavec je uglasbil pesem Slovenec sem, ki je pozneje ponarodela in postala tudi himna mesta Šentjur. Na prireditvi jo je zapela glasbenica, umetnica in terapevtka Doroteja Vrbanova, spremljala pa jo je povezovalka večera Anika Rajh na klavirju. Vrbanova je praprapranečakinja Jakoba Gomilšaka – Vrbanova, avtorja besedila pesmi, ki jo nekateri opisujejo kot nesojeno slovensko himno. Povedala je, da je odraščala v hiši, povezani z Gomilškom, kjer so leta 2002 pripravili tudi simpozij in odkrili spominsko ploščo.
»Večkrat se doma pogovarjamo, kaj bi bilo, če bi bila ta pesem slovenska himna. Hvala Bogdanu, da prepoznava bogastvo naše družinske in slovenske dediščine,« je dejala Vrbanova. Ob izvedbi pesmi Slovenec sem, pa jo je na klavirju spremljala Anika Rajh. Vrbanova je predstavila je tudi svojo avtorsko pesem Življenja cvet ter obiskovalcem zaupala še, da je s studijsko zasedbo posnela več novih skladb. Nekatere so po njenih besedah bolj izpovedne, vse pa se ukvarjajo s človekovim notranjim doživljanjem in povezovanjem z življenjem. Med novimi posnetki je tudi staroverska pesem Gori svetli kres.
Trojak, izdelan po ohranjenih opisih
Poseben del večera je bil namenjen trojaku, ki ga je predstavil starovedec Jernej Tramte iz Dobrine, ki je povedal, da je trojak izdelal po fotografijah in skopih ohranjenih podatkih. Izdelan je iz treh lesenih palic, povezanih v skupno točko, pri izbiri lesa pa se je oprl na opise pomena, ki so ga različnim drevesnim vrstam pripisovali starovedci. Uporabil je lesko, svib, pušpan in bezeg. »Ne vem, ali je starovedstvo pravi izraz. Gre za znanje naših prednikov, ki je bilo sčasoma zabrisano in se zdaj znova vrača,« je dejal Tramte. Trojak je opisal kot pripravo, ki naj bi bila namenjena vzpostavljanju ravnovesja v telesu ali okolju. Delovanje je obiskovalcem prikazal z bajalicami, pri čemer je poudaril, da gre za njegovo razumevanje in preizkušanje ohranjenih opisov. Tramte je trojak izdelal za organizatorja večera, ki naj bi ob jesenskem enakonočju prevzel vodenje Slovenske rodnoverske skupnosti Otroci Triglava.
Kristalne posode, gongi in glas
Osrednji del prireditve sta pripravila Tjaša Cepuš in Boštjan Sanič. Cepuševa, ki se ukvarja z glasom, vibracijo in terapevtskim zvokom, je uporabila kristalne posode, šamanske in oceanske bobne ter ropotulje. Sanič je večer dopolnil predvsem z gongi in drugimi tolkali. Ustvarjalca sta svojo skupno pot začela v zdravilnem parku v Strunjanu, nato pa zvočne kopeli in sorodne dogodke izvajala na različnih prizoriščih po Sloveniji. Cepuševa se posveča predvsem nežnejšemu zvoku kristalnih posod, Sanič pa gongom.
Ob predstavitvi instrumentov je Cepuševa poudarila, da je človeku najbližji zvočni instrument lasten glas. »Vsak od nas ima zvočni instrument, in to je vokal. Že če ga uporabljamo sami pred seboj, se lahko podpremo,« je povedala. Dodala je, da zvoka ne zaznavamo le s sluhom, temveč tudi kot telesno vibracijo. Sanič je obiskovalcem svetoval mrmranje kot preprost način umirjanja in usmerjanja pozornosti k sebi. Pred začetkom zvočne kopeli jih je opozoril, da so odzivi na zvok različni. »Ne glede na to, ali boste razmišljali o včerajšnjem dnevu, začutili kaj novega ali morda zadremali, ni s tem nič narobe. Poskusite se sprostiti in opazovati, kaj se dogaja,« je dejal. Dogodek ni bil zdravstvena obravnava, zvočna kopel pa je bila obiskovalcem ponujena predvsem kot oblika sproščanja in čutnega doživljanja.
Meditacija z listi Ipavčeve lipe
Pred začetkom približno uro trajajoče zvočne kopeli so obiskovalci prejeli liste Ipavčeve lipe. Cepuševa jih je skozi kratko meditacijo povabila, naj list položijo na srce, se umirijo in pozornost usmerijo na občutke, ki bi jih želeli ohraniti tudi v prihodnjih dneh. Lipa je bila ena od povezovalnih niti večera. Rahten je spomnil, da je v zadnjih dveh letih sodeloval pri označitvi lipe slovenske državnosti in lipe mesta Šentjur. Po njegovih besedah lipe niso le del krajine, temveč tudi simbol skupnosti in zgodovinskega spomina.
Dogodek je povezovala Anika Rajh, ki je zaključila osnovno šolo v Dobju in Glasbeno šolo skladateljev Ipavcev Šentjur. Prireditev je bila del Šentjurskega poletja 2026, ki ga sofinancira Občina Šentjur, organiziral pa jo je Zavod Srčni preboji. Vrt Ipavčeve hiše se je tako za en večer vrnil k eni od manj znanih plati družinske zgodovine: povezovanju glasbe, skrbi za človeka in skupnega poslušanja. (Jure Godler)
