Šentjur, 18. 9. 2014 – Da lahko sestavek na socialnem omrežju zaokroži in tudi premika meje, bi pred nekaj leti težko verjeli. Občasno pa se poleg običajnih izsekov iz življenja ljudi, ki objavljajo na socialnih omrežjih, pojavi tudi resen prispevek, vreden razmisleka in podpisa pod njim. Pozornost je pritegnil prispevek učiteljice slovenščine in mame Bojane Potočnik, ki ponovno izstopa in je vreden zapisa tudi v ostalih medijih. Potočnikovo je slovenska javnost prvič opazila, ko je poslala ogorčeno javno pismo o Tradicionalnem slovenskem zajtrku. Tudi zaradi tega pisma so otroci v letu 2013 jedli zdrav zajtrk – kruh z maslom in s slovenskim medom. Njeno pismo so povzemali številni slovenski mediji in s stavkom “Na začetku svoje učiteljske poti sem učence učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo v klopi zraven njih” so jo bralci dnevnika Večer celo izglasovali za Bob leta 2013.
Tokratno pismo na njenem profilu na Facebooku pa je v zelo kratkem času doseglo kar 2.600 delitev in številno podporo ljudi. Tokrat so Potočnikovo – mamo dveh deklic – zmotila neživljenjska pravila šol in vrtcev o tem, da starejša sestrica, ki še ni dopolnila 10 let, ne more dvigniti mlajše sestre iz vrtca ob odsotnosti staršev. Seveda za to ni okrivila vzgojiteljic, saj bi sama kot profesorica morala ravnati enako, ampak je svoj srd zlila na “neumne” predpise. Kljub temu, da njeni hčerki to razdaljo prevozita 20-krat na dan s kolesom, starejša, ki še ni dopolnila 10 let, ne sme prevzeti sestrice v vrtcu. V svojem prispevku se spominja svoje mladosti pred tridesetimi leti, kako je vse to samostojno počela v svojih rosnih letih, hodila 3 km, po makadamu v šolo, sama šla po nakupih v trgovino. “Moja učiteljica je lahko razstavila mojo risbo in poslala moj spis na tekmovanje, ne da bi moja mama sploh vedela za to, kaj šele, da bi morala kaj podpisati, lahko me je fotografirala, lahko sem šla v šolo v naravi, ne da bi moja mama podpisala 10 soglasij, učiteljica je tudi ni dnevno preko spletne strani obveščala, da že skoraj plavam. Prav tako mi je učiteljica lahko povedala kako krepko, ker spet nisem pojedla goveje juhe in moja mama zaradi tega v šolo ni prišla z odvetnikom,” je zapisala Potočnikova.
Pod črto pa potegne, da je njeni mami kljub “znatnemu pomanjkanju zakonodaje v 80. letih uspelo, vsaj po mojem mnenju, vzgojiti odgovornega otroka.” Zaključi, da ničesar ne pričakuje od države, samo to, “da mi pusti, da vzgajam svoje otroke tako, kot je moja mama mene. Zakaj? Ker sva se imeli »fajn«, jaz in mama.” Za zaključek pa še neposredno poziva: “Recite ne neumnostim, uprite se in moje pismo delite. Bojana Potočnik, mama.” Njeno pismo pa v celoti lahko preberete TUKAJ. (J. G.)
