17.1 C
Šentjur pri Celju
27/09/2021
sentjur.net

Mitja Markovič: »Župnijo vidim kot tim«

Šentjur, 5. avgust 2021 – Po cerkvi na slovenskem je steklo obdobje premestitev; letos najštevilčnejše so v celjski škofiji, čemur botruje tudi imenovanje novega škofa Matjaža. Kot smo poročali pred dnevi, se je s šentjurske župnije poslovil Vinko Čonč, na njegovo mesto pa je s 1. avgustom prišel Mitja Markovič.

Markovič šteje 45 let, rojen je v Mariboru, kjer je obiskoval tudi srednjo šolo in fakulteto. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenskih Goricah. Eno leto je bil diakon v Slovenj Gradcu in kot absolvent eno leto v Mariboru. Nadalje je bil štiri leta kaplan v Slovenskih Konjicah, zadnjih 16 let pa je kot duhovnik preživel v Vidmu pri Krškem. Srečala sva se prvi četrtek po prevzemu župnije. Sprejme me v župnišču, kjer dajo številne škatle slutiti, da prihaja nov stanovalec. Mitja mi takoj omeni, da je župnišče precej večje od tistega v Vidmu in da si želi, da bi postalo nekakšna odprta hiša. Po kratkem klepetu se posedeva v kuhinji in za začetek si drznem klišejsko vprašanje, kdaj je začutil klic “od zgoraj”: “Ni bilo tako, da bi se prikazal angel in rekel “Pojdi!”, ampak je šlo bolj za proces, za rast. Sicer prihajam iz krščanske družine, tradicionalne. Hodil sem k verouku, a takrat tega nisem jemal tako osebno. Nato pa mi je Bog na pot poslal kar nekaj posebnih ljudi – ker verjamem, da se stvari v življenju ne dogajajo naključno – ki so mi odprli neka nova obzorja. V srednji šoli sem bil prvič na tednu duhovnosti za mlade in bil zelo navdušen. Srečal sem se z mladimi ljudmi, ki so bili »za akcijo«, polni življenja in mladostne igrivosti, hkrati pa so gojili prijateljstvo z Jezusom. To je bila neka prva domina, ki spodbudi, da začneš o tem razmišljati. V tistem času sem se šolal na Tehniški gimnaziji v Mariboru, marsikaj mi je šlo odlično od rok, bil sem ambiciozen, programiral, hodil na tekmovanja, igral klavir … Nekoliko bolj šibko je bilo ob tej ambicioznosti seveda družabno življenje … Vse, kar sem pričel, me je osrečevalo. A ko sem odkril še to novo razsežnost življenja, pristno prijateljstvo, resnično osebno vero, je bilo to čisto nekaj drugega. In čisto nekaj novega. Spoznal sem, da človeški odnosi – govorim o tistih resničnih, pristnih odnosih – osrečijo na drugačen način. Tako so se stvari počasi sestavljale v idejo, da želim ustvarjati, pomagati, sodelovati pri ustvarjanju okoliščin, kjer lahko človek doživi to, kar sem doživel sam. Nova spoznanja so mi bila namreč tako dragocena in tako osrečujoča, da sem se odločil, da želim tudi komu drugemu pri tem pomagati. Tako vidim svoj poklic.”

Torej se ni zgodilo v eni noči …

Ne, bil je proces. Vsekakor pa se je moj »klic« rodil med ljudmi in s tem sem zaznamovan. Tako tudi svoje duhovništvo in vse, kar počnem, najraje počnem z brati in sestrami. Saj tudi poklic – tudi duhovniški – ni nekaj, kar človek dobi enkrat in »ima«. Posvečenje je trenutek. Poklic, poslanstvo pa raste. Kakor raste človek, kakor rastejo naši odnosi. V odnosih drug drugega bogatimo, se »brusimo«, rastemo v spoznanjih in kot osebe. In to je dragoceno. Posvečen sem bil sicer leta 1999 v diakona – to službo sem opravljal dve leti – duhovniško posvečenje pa sem prejel leta 2001.

V Župniji Krško – Videm ob Savi ste župnikovali 16 let. Letos je bil val menjav v celjski škofiji precej velik. Kako duhovniki doživljate menjavo župnije oz. vključevanje v novo okolje?

Sama premestitev v smislu selitve ni problem. Po duši sem skavt in spal bi lahko tudi v gozdu (smeh op. p.), prav tako nisem toliko star, da bi mi bila selitev problem. Večkrat sem pa že iskreno povedal, da mi je bilo težko iti iz Krškega – meni in tamkajšnji ekipi – ampak tudi to je del tega poslanstva. Smo tudi jokali, a sem vesel, da smo šli skozi to. Solze so tudi del življenja. Veliko smo skupaj ustvarjali, ogromno lepih zgodb spisali, izredno veliko raznih projektov je bilo. In ob tem splete tudi mreža iskrenega prijateljstva. Ja: iz Krškega sem šel težko. Zato pa sem v Šentjur prišel z velikim navdušenjem. Nova župnija mi je izziv. Vesel sem te nove priložnosti. Zelo vesel. In prvi vtisi so zelo obetavni.

Vas je prejšnji župnik Vinko Čonč pred prihodom na kaj opozoril?

To se mi zdi zelo pomembno. Dragoceno je, če ti nekdo vajeti preda, ne pa da jih spusti, ti pa jih moraš loviti. Ko sem sam odšel iz prejšnje župnije, sem spisal več strani dolgo poročilo z vsemi podrobnostmi, ki sva jih z mojim naslednikom nato pregledovala več ur. Pa ne zato, da bi moralo vse ostati enako, ampak zato, da je nasledniku lažje vstopiti v dogajanje. Za nekaj podobnega sem prosil tudi svojega predhodnika Vinka. Veliko je »skrivnosti«. Stvari, ki tečejo in človek sploh o njih več ne razmišlja. Naslednik pa se mora v resnici vsega tega naučiti na novo. Zaenkrat ta proces dobro teče, učim se tudi od voditeljev posameznih dejavnosti v župniji. Sicer pa imamo tudi telefone in že nekajkrat sem s kakim vprašanjem tudi poklical Vinka, moj naslednik v Krškem pa mene.

Šentjur je mesto, ponosno na svojo zgodovino, osebnosti, dediščino. S kakšnim »predznanjem« prihajate sem?

Iskreno – z nobenim. Če bi bila to moja prva selitev, bi se ob tem morda počutil celo slabo, a ker imam za sabo izkušnjo selitve iz Konjic v Krško, sem zelo miren. O Krškem prav tako nisem vedel ničesar, tam sem bil prej le enkrat, in sicer na ekskurziji v nuklearki. Rekel sem si, da če me Bog pošilja tja, bo že napravil tako, da se bom tam znašel. In sem se. Tako tudi sedaj, ob selitvi v Šentjur, nisem ničesar vnaprej poizvedoval. Do zadnjega dne sem želel biti »na polno« v službi občestva v Krškem, zdaj pa sem na polno tu. Pravzaprav se mi zdi celo veliko boljše in spoštljivejše do kraja in domačinov, da se pustim učiti njim, kot da bi prišel s »predznanjem«. To lahko namreč hitro s seboj potegne tudi predsodke, kar pa bi bilo slabo. Sem pa takoj začutil, da so Šentjurčani ponosni in pripadni ljudje. Tudi jaz bom ponosen Šentjurčan!

»Pravzaprav se mi zdi celo veliko boljše in spoštljivejše do kraja in domačinov, da se pustim učiti njim, kot da bi prišel s »predznanjem«. To lahko namreč hitro s seboj potegne tudi predsodke, kar pa bi bilo slabo.«

Prišli ste v precej veliko župnijo. Kako ste si zamislili organizacijo dela, verouka ipd. Glede na število nalog in ljudi sami vsega verjetno ne boste zmogli?

Zavestno sem se odločil, da se bom vsaj pol leta intenzivno učil. Nimam nobene vnaprejšnje vizije, razen, da bom odprte glave in da vprašam ljudi, kako je. Vstopiti moram v tukajšnjo zgodbo, videti, kje je moje mesto. Šentjurska župnija je bila tu že stoletja pred menoj, pred nami vsemi in bo tudi za nami. To se mi zdi ena taka zdrava drža ponižnosti. Ko se bom dodobra utiril v dogajanje, pa bomo skupaj s sodelavci, skupaj z župljani razmišljali, kje so izzivi, kje so priložnosti in potrebe. Časi se spreminjajo zelo hitro in tudi krščanske skupnosti moramo iti v korak s časom. Zvesti tradiciji, a tako, da odgovarjamo na izzive sodobnosti.

Vsekakor pa si te procese predstavljam izrazito timske. Tako smo delali tudi doslej na moji dosedanji župniji. Župnijo si predstavljam kot tim, kot nekakšne koncentrične kroge. Kristjani temu pravimo »občestvo«.

Šentjur ima lepo tradicijo oratorija, močan skavtski rod ipd. Kako vidite versko delo z mladimi in vašo vlogo pri verski vzgoji v šentjurski župniji?

Kot povsod – če ni mladih, potem ni svetle perspektive in tudi vizije šepajo. Mladi ljudje imajo poleg tega tisto posebno energijo, drugačno, bolj odprto razmišljanje in svežino, ki jo marsikateri starejši človek izgubi. Tudi doslej sem ogromno delal z mladimi, vidim, da bo tudi v šentjurski župniji tu veliko izzivov in priložnosti. Delo z mladimi je izziv, to je zahtevno delo. A mi je všeč. Še več: v tem delu čutim tudi nekakšen privilegij. Zaradi dela, druženja, življenja z mladimi, sam ostajam mlad. Star sem 45 let, a se počutim mladega. Jezik, stil komunikacije, interakcije, socialna omrežja – digitalna in siceršnja druženja … vse to te ohranja v realnem okolju. To se mi zdi zares dragoceno. Še enkrat pravim: je zahtevno, a je te varuje pred skušnjavo, da bi se zaprl v nekakšen neviden stolp in bi potem samo še skozi zastrta okna gledal stvari in dogajanje, sam pa bi se tam duhovno staral.

Kar se tiče skavtov, ki jih omenjate. V veliki meri sem tak, kot sem, zaradi skavtske vzgoje. Vem, da je dobra, vem da deluje. Zato mi nikdar doslej ni bilo škoda čas vložiti v to. V najrazličnejših voditeljskih vlogah sem že več kot četrt stoletja vključen v to odlično vzgojno organizacijo. Delal sem v več stegih (lokalna skavtska enota, op. p.), nekaj časa tudi na ravni nacionalne organizacije. Tukajšnji stegovodkinji sem ob najinem prvem srečanju že povedal, da se z velikim navdušenjem dajem na razpolago tudi stegu Šentjur 1.

Letošnje leto je bilo za slovensko versko okolje polno sprememb. En škof se je že menjal, en se še bo, ogromno menjav. Kaj pričakujete od novega vodstva celjske škofije?

Nad novim škofom sem zelo navdušen, že vrsto let ga poznam, osebno ga zelo spoštujem. Pri njegovem škofovskem poslanstvu se mi trenutno zdi najbolj pomembno, da se je dela lotil z vizijo. Zdi se mi, da vidi realne potrebe, pred očmi ima razpoložljive resurse, nadaljevanje je stvar kombinatorike. Če se zelo grdo izrazim: tudi sam sem bil »žrtev« te kombinatorike, posloviti sem se moral od župnije, kjer smo bili odličen tim in smo zelo dobro skupaj delali. Slovo je bilo težko, tudi meni osebno, a sem škofa ves čas absolutno podpiral in stal za njegovimi odločitvami. Nenazadnje verjamem, da po njem deluje Sveti Duh, verjamem, da to niso zgolj človeške odločitve. Skratka: nove škofe – tudi gledano v širše slovenski perspektivi – doživljam kot prepih Svetega Duha in sem nad tem dogajanjem navdušen. Potrebujemo prevetritev.

Že skoraj leto in pol živimo na močno spremenjen način. Epidemija je kot vse mnoge druge pore, posegla tudi v versko življenje. Kako ste sami delovali v času epidemije in kakšne plane imate, če se znova zgodi zaprtje?

Na pandemijo gledam pozitivno. Siguren sem, da se stvari ne dogajajo naključno. Če Bog dopusti tako stvar, nam želi preko nje gotovo nekaj pomembnega dopovedati. Med drugim nam je kristjanom pokazal tudi digitalno polje kot mesto, kjer mora biti evangelij prav tako prisoten. Ne le, da nam je to polje pokazal, kar malce »porinil« nas je vanj.

Dan pred razglasitvijo epidemije lani spomladi sem dobil nekaj zelo jasnih »namigov« svojih sodelavcev, po katerih sem začutil, da se moram posvetiti tudi temu področju. Bog mi skoraj vedno pomembne stvari sporoča preko ljudi, preko mojih bližnjih. Tako smo od prvega dne epidemije dalje pričeli s prenosom bogoslužij. Hvala Bogu so bili mnogi naklonjeni našemu delu, posodili so nam opremo, ki je tedaj nismo imeli, niti je ni bilo mogoče nabaviti. Okorni začetki so se kmalu pričeli nadgrajevati. V bogoslužje so se pričeli vključevati naši župljani in sodelavci od doma. Spletne maše so postale resnično občesteno dogajanje. Seveda so se nam pričeli pridruževati tudi drugi. Občestvo je ves čas obstalo povezano, marsikdo je dejal, da še bolj kot v »normalnih« razmerah. V tem vidim, da je to božje delo. Kmalu smo pričeli tudi z veroukom na daljavo, z mladimi smo ustvarjali spletne šmarnice, poleti smo pripravili petdnevni program TV oratorij.

Od svoje prejšnje župnije sem ob selitvi odkupil potrebno tehniko za videoprodukcijo in videoprenose, tako da imamo tudi tu vse razpoložljive možnosti biti prisotni in aktivni na tem področju. In verjamem, da ga bomo uporabili.

»Dan pred razglasitvijo epidemije lani spomladi sem dobil nekaj zelo jasnih »namigov« svojih sodelavcev, po katerih sem začutil, da se moram posvetiti tudi temu področju. Bog mi skoraj vedno pomembne stvari sporoča preko ljudi, preko mojih bližnjih.«

Prelet skozi vaš Facebook profil da hitro slutiti, da uživate v visokogorju. Je to vaša sprostitev in kako sicer polnite baterije?

Res je. Blizu mi je vse, kar je zvezi z gorami. Gorništvo, v preteklosti sem tudi plezal, zelo pri srcu mi je enduro gorsko kolesarjenje, najbolj pa uživam pri turnem smučanju. Gre pa za večplastne procese. Včasih gremo v gore skupaj, to ima svoj čar. Ko potrebujem le odklop in mir, grem sam.

Pot navkreber, naj bo peš, s kolesom ali turnimi smučmi, dodobra prezrači možgane. In to je ključno, da se rodi kakšna potrebna ideja ali oblikuje kaka misel. Saj veste: včasih lahko štiri ure sediš pred zaslonom in poskušaš nekaj ustvariti, pa se nekako ne sestavi. In tudi po štirih urah ostane nekako okorno in pogojno užitno. Potem pa si vzameš čas in poskrbiš za malce povišan srčni utrip, pa se ideja kar od nekje vzame.

Včasih se tega lotim čisto načrtno. Kak odlomek Svetega pisma ali kak prihajajoči dogodek si »vstavim« v male možgane in grem … Ko dobim navdih, se pričnem malce pogovarjati sam s sabo, malce z Bogom – ki ga ponavadi vzamem zraven v gore – ko se mi zdi, da je misel OK, se ustavim in jo zdiktiram v telefon. Skratka: šport je moj hobi, polje ustvarjalnosti, dostikrat pa tudi meditacija, molitev.

Hvala za vaš čas, želimo obilo blagoslova!

(ViP)

Sorodne novice

Zadnja maša priljubljenega šentjurskega župnika

ViP

V slivniški župniji dve 400-letnici

ViP

Urška Arlič Gololičič: »Danes operni oder zahteva gledališko prezenco in ne le ‘park and bark’ kot nekoč.«

Jure Godler

Po potresu so imeli polne roke dela tudi naši gasilci

Tjaša Ferlež

“Slomškovi častilci” z lučkami na pohod

Tjaša Ferlež

#koronaintervju št. 32 – Alenka Križnik, literatka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic

ViP
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več