“Čas je, da Šentjur zaživi, zato si želim občino, ki obeta prihodnost vsem generacijam”
Mojca Inkret se je rodila v Celju, otroška leta je preživela v Škofji vasi. Kasneje so se preselili na Blagovno, kjer je obiskovala osnovno šolo. Na Blagovni oziroma na Proseniškem stanuje še danes. Je mati in zaposlena v Državnem zboru Republike Slovenije kot strokovna sodelavka poslanske skupine SDS. Njeno delovno področje je politika – delo z ljudmi, saj jo je to področje vedno zanimalo in je rada priskočila na pomoč ljudem v stiski. Zato se je tudi odločila za študij prava v Mariboru, kjer je dokončala magistrski študij delovnega prava in prava socialne varnosti. Pridobila je naziv magistra pravnih znanosti iz poprej navedenih predmetnih področij. Njena karierna pot je bila zanimiva in preko pridobljenih izkušenj je spoznala kako “delujejo sistemi – od pravosodnega, zdravstvenega in šolskega”. Prišla je do spoznanj, da je le s politiko mogoče premakniti zadeve z mrtve točke.
Omenili ste, da ste bili zaposleni v poslanski pisarni SDS. Kakšne so tam vaše naloge?
Opravljala sem delo strokovne sodelavke poslanke Jelke Godec. Skupaj z njo sem sodelovala v Parlamentarni preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic. S poslanko sva skupaj v timu raziskovali korupcijo pri nabavi zdravstvenega materiala in žilnih opornic. Naleteli sva na katastrofalne podatke. Nikoli si nisem mislila, da je ta korupcija tako zažrta v pore zdravstvenega sistema. Grozljivo je, da se zaslišane priče ničesar več ne spomnijo in delujejo na način, da jim nihče nič ne more.
Za kakšne vsote denarja je šlo oziroma katerega leta se je ta morebitna korupcija dogajala?
Ta korupcija naj bi se dogajala več let zaporedoma. Parlamentarna preiskovalna komisija pa je zajela obdobje od leta 2003 do dneva odreditve predmetne parlamentarne preiskave. Šlo naj bi za milijone evrov denarja za preplačani material.
Ste lahko bolj konkretni? Je šlo za milijon, deset ali sto milijonov evrov preplačanega materiala? Na kakšen način naj bi potekala korupcija?
Konkretne številke so zapisane v vmesnem in končnem poročilu predmetne preiskovalne komisije. Ugotovilo se je, da naj bi bile žilne opornice preplačane tudi do 5-krat glede na EU-trg. Do visokih cen žilnih opornic naj bi prihajalo zaradi več faktorjev. Prvi faktor so recimo visoke marže. Nekateri slovenski dobavitelji naj bi imeli maržo tudi 67 % oziroma nižje, 35 %. To pomeni, da marže so se nekje do leta 2012 najprej sicer zniževale, vendar če torej veste, da je imel eden dobavitelj samo 67 % maržo, potem veste, da je normalno, da so bile cene petkrat višje. Ta denar je potem pač ostal ali v Sloveniji ali odšel v Avstrijo in Italijo.Veliko poslov naj bi se sklepalo na “lepe oči”. Zdravniki naj bi dajali žilne opornice kolegom na Hrvaškem in v Bosni, ker so jih zdravniki tam potrebovali. To pa ni bilo nikjer v sistemu zavedeno in je vse potekalo brez nadzora.
Težko si predstavljam, kakšna je cena ene žilne opornice.
Cene so na Poljskem bile nekaj čez 200 evrov, pri nas pa je cena žilne opornice narasla preko 1.000 evrov po komadu. Gre za zelo majhno stvar, ki je sestavljena iz tanke cevke, ki se jo vstavi v žilo.
Kakšen je torej bil epilog preiskovalne komisije?
Epilog je bilo sprejeto zaključno poročilo, ki ga je državni zbor potrdil. Podane so bile naznanitve sumov kaznivih dejanj. Komisija je predala celotno zbrano in obremenjujočo dokumentacijo organom pregona. Njihova naloga pa je, da poskrbijo za to, da bodo odgovorni za kazniva dejanja odgovarjali na sodišču.
SDS je kljub temu, da je požel zmago na lokalnih volitvah, postala opozicijska stranka, kar je bilo težko verjeti. Kot stranka je oportunistična ministrom in vladi. Kako bi kot kandidatka za županjo občine Šentjur iskali podporo za različne projekte, med drugim tudi za navezovalno cesto?
Te ovire in deljenje ljudi na leve in desne je možno premagati, ne glede na to, kdo je v koaliciji in kdo v opoziciji. Imamo lokalnega poslanca in dve poslanki. Z njimi bi navezala stike in poprosila za pomoč tudi pri urejanju te navezovalne ceste. Za to navezovalno cesto je aktualni župan obljubljal že leta 2010, da se bomo vozili po njej že v letu 2014. Ta projekt pa sedaj stoji in je nedopustno, da se ob treh popoldan skozi center Šentjurja cesta zamaši, temu kaosu pa svoje pridodajo tudi tovornjaki. K temu je treba pristopiti čim prej.
Glede navezovalne ceste pa je vendarle splošen konsenz lokalne politike, da je nujno potrebna, in projekt še vedno stoji. Ne glede na to, ali imamo pozicijske ali opozicijke poslance, se projekt premika zelo po polžje. Zakaj? Se vse ceste v državi delajo na takšen način?
Pomembno je sodelovanje lokalne politike z državno. Predvsem pa večja angažiranost župana in njegove politike. Samo pogovori in gostovanje ljudi iz Ljubljane vsakih nekaj mesecev niso dovolj. Pomembno pa je, da tudi lokalni poslanci začutijo prizadevnost lokalne oblasti, in seveda je logično, da morajo poslanci najprej poskrbeti za svoj lokalni okoliš. Ministri najprej uredijo tiste zadeve, na katere se najbolj tudi pritiska. Mislim, da je srž problema nesodelovanje na relaciji med županom in poslanci.
Kot morebitna bodoča županja ste le malo bolj omejeni s pristojnostmi na občini. Na katerih stvareh pa bi, če bi vas izvolili za županjo, dali nemudoma večji poudarek? Kje vidite največje probleme v občini?
Vsekakor bi izpostavila navezovalno cesto. Med drugim vidim velik problem tudi v dostopu v Glasbeno šolo Šentjur. Ker ne živim v centru, svojega sina vozim v glasbeno šolo in opazila sem, da je cesta iz Zgornjega trga zelo prometna in ne upam svojega otroka poslati v ta cestni kaos. Rešitev je, da bi se Glasbena šola Šentjur morala locirati na drugo lokacijo, kjer bi se celoten pouk lahko izvajal na eni lokaciji. Če iščeš rešitve, jih najdeš. Velik problem pri šoli so tudi parkirišča, kjer starši nimajo kje počakati. Šolski center Šentjur nima prepotrebne telovadnice, mesto Šentjur je brez življenjskega utripa, nima »duše«. Prodale so se najboljše lokacije zasebnikom, namesto da bi nekatere izmed njih odkupila občina (denimo, kot gre za nekdanjo stavbo Alposa, Resevno, itd.).
Občina bi lahko dolgoročno uredila stavbo Resevne na način, da bi ta »zaživela« in uredila parkirišče pri Resevni za občane. Tudi življenje v Spodnjem trgu »izumira«. Jaz bi se lotila javno-zasebnega partnerstva za prepotreben zagon mesta, da bi v občino privabila visokokvalificirana podjetja in posameznike. Moje delovanje bo v primeru izvolitve temeljilo na treh glavnih področjih, to je na dvigu kakovosti bivanja v občini Šentjur, izgradnji Mesta prihodnosti in na ureditvi infrastrukture. Da bomo čez štiri leta lahko govorili o dvigu kakovosti bivanja v naši občini, moramo poskrbeti za izgradnjo centralnega igrišča v samem mestu Šentjur in podobnih javnih površin v vseh krajevnih skupnostih naše občine. Skupaj z državo moramo urediti celovito zdravstveno oskrbo na vseh območjih naše občine.
Starejšim občanom moramo zagotoviti dnevno oskrbo na domu, kar bomo lahko storili samo v sodelovanju s pristojnimi institucijami. Ker pa vsi ne morejo ostati na lastnih domovih, moramo poskrbeti za povečanje kapacitet v domu starejših v Šentjurju. Pozabili pa ne bomo tudi na kmetije, ki želijo oživiti naša degradirana območja in jih bomo tako razbremenili trenutnih visokih obremenitev.
Pa vendar je parkirišče v Zgornjem trgu tam pod cerkvijo …
Tisto parkirišče pa ne vem, če sploh kdo uporablja, razen ob nedeljah, ko gredo ljudje k sveti maši. Po moje zanj veliko ljudi sploh ne ve. Problem v Zgornjem trgu je, da se avtomobilov ne more primerno obrniti oziroma umakniti, kaj šele parkirati.
GALERIJA FOTOGRAFIJ
Večina osnovnih šol je dočakala energetsko sanacijo. Počasi bo na vrsti že drugi krog – OŠ Hruševec Šentjur, kjer bi se po načrtih gradila poleg sanacije šole tudi večja telovadnica. Podpirate gradnjo takšne telovadnice?
Mislim, da takšnega razkošnega in dragega objekta v tem trenutku ne potrebujemo. Verjamem, da so precej bolj pomembne investicije v občini. Recimo tudi igrišča pri šolah in vrtcih. Bila sem zgrožena, saj so neurejena, sredi igrišč kupi zemlje in luknje. Sprašujem se, kako to, da upajo sploh spustiti otroke, da se tam igrajo. Igrišča so neurejena, poleg tega pa tudi zaklenjena in se z majhnimi otroki ne moreš priti igrat.
Občina Šentjur ima glede na svojo velikost tudi zelo veliko cest, kjer se za vzdrževanje in obnovo pretoči veliko denarja. Je prav, da se daje tolikšen poudarek cestam?
Zagotovo drži, da so lokalne in državne ceste potrebne obnove. Če omenimo le cesto Dole-Ponikva, kjer je poslanka Jelka Godec že večkrat podala pobude, da bi se cesta uredila. Vendar posluha s strani države ni bilo, bore malo pa tudi iniciative s strani župana. Poudariti je potrebno, da župan ni uresničil projekta koncesionarja za obnovo javnih cest. Za obnovo in modernizacijo javnih poti in nekaterih cest se sicer nekaj vlaga, ampak to predvsem zaradi pobude krajevnih skupnosti in krajanov, ki z velikimi vložki in odrekanji, tudi finančnimi, to omogočajo. Mislim, da je bil projekt vzdrževati in obnavljati lokalne ceste s strani koncesionarja eden večjih porazov aktualnega župana v njegovih dveh mandatih.
Kolikor je meni znano, je ta cesta predvidena za modernizacijo za naslenje leto in bo država zanjo namenila 1,9 milijona evrov?
Če se bo ta cesta realizirala, bo super, vendar se mi zdi, da se gre samo za obljube iz mandata v mandat. Ta cesta je bila po zaslugi občinskega svetnika SDS Jožeta Koržeta uvrščena v državni proračun leta 2008, vendar kljub velikim trudom njega in poslanke Jelke Godec ni prišlo dlje kot do odmere zemljišča na odseku 4-ih kilometrov.
Spregovoriva nekaj še o turizmu na Šentjurskem. Kje vidite prednosti in kaj bi spremenili?
V Šentjurju je turizem prava priložnost. Turistično društvo Šentjur ne funkcionira, v Šentjurju dejansko ni prenočišč, danosti pa so. Občina Šentjur ne zna tržiti Slivniškega jezera, kjer se sicer neki zametki turizma pojavljajo, ni pa to to. Tudi na tem imam namen delovati in si prizadevati za pospešitev turizma ob Slivniškem jezeru. Ne znamo tržiti Rifnika, Slomška, Ipavcev. Marsikdo se Ipavcev spomni in z njimi pohvali, konkretnih projektov pa ni. Turizem je vsekakor gospodarska niša, ki mora zaživeti. Saj poznate tisti pregovor, turizem smo ljudje?
Ste lahko bolj konkretni? Kakšne so vaše rešitve?
Ipavce bi lahko promovirali s kakšnimi dogodki. Lahko bi otvorili Ipavčevo hišo in imeli razne vodene oglede. Lahko bi tržili kakšne spominke. Ipavčevo vino bi lahko ponudili tudi obiskovalcem, tudi kot redno gostinsko ponudbo. V zaledju so zdravilišča, s katerimi bi bilo potrebno sodelovati v smislu, da se jim ponudi vodenje po naši občini, krajši izleti … Še vedno ni usmerjevalne table na AC za Slomškovo Ponikvo, Ipavčev Šentjur …
Kako pa bi kot županja reševala manjko prenočišč pri nas?
Eno rešitev vidim v ustanovitvi hostla ali motela. Ne vemo, kaj se dogaja s Hotelom Žonta, ki je že nekaj časa zaprt. Zmoti me, ker ljudje vedno iščejo le negativo, češ, nič se ne da. Meni je vedno vodilo, da ni stvari, ki se je ne da rešiti. Včasih zaleže že pogovor. Vedno se najde rešitev. Žalostno je, da so hotel pripeljali do takšne točke, kot je danes.
Delujete tudi v Delavski zvezi SDS. S čim se ukvarja?
Delavska zveza SDS je po statutu SDS forum. DZ SDS deluje v skladu s Statutom SDS in Pravilnikom DZ SDS ter v skladu z načeli in programom SDS. Prizadevamo si opozarjati na uveljavljanje minimalne socialne varnosti državljanov, vzpodbujamo zaposlovanje mladih in starejših delavcev ter ranljivih družbenih skupin z aktivno politiko zaposlovanja, vzpodbujamo varne in kakovostne zaposlitve ter si prizadevamo za zmanjšanje števila prekarnih zaposlitev. Dobivamo se na rednih sejah vsaka dva meseca, na katerih se soočamo s problematiko državljanov, te pobude pa rešujemo tudi preko poslanske skupine SDS, kjer vprašanja naslavljamo na vlado in se trudimo dobiti možne rešitve.
Je socialna stiska ljudi v občini Šentjur velika? Kako center za socialno delo skrbi za to?
Prejšnji teden sva bila s poslanko Jelko Godec na sestanku pri direktorici centra za socialno delo. Povedala je, da je socialna stiska kar zaskrbljujoča. Dobila sem občuek, da bi si želela, da bi bilo več sodelovanja s strani občine, kar se tiče socialnega področja. Občina bi lahko namenila nekaj sredstev socialno šibkim družinam. Najbolj ogrožene družine dobivajo okoli 390 evrov socialne pomoči, kar ni dovolj za preživetje. Po drugi strani pa, če to primerjamo z minimalno plačo, je ta zakonsko predpisana in delavec ni plačan po tem, koliko dela, ampak v določenih gospodarskih panogah dodatke k plači (dodatek na delovno dobo ipd.) prištevajo kar v minimalno plačo, kar bi moralo biti izključeno. To je zakonsko prepovedano in na tem mestu je odpovedal tudi inšpektoriat. Izgovarjajo, da nimajo dovolj kadra. Glede na to, da se pogovarjamo o najbolj ranljivi skupini ljudi, bi jih bilo potrebno bolj zaščititi.
Hvala za pogovor. (Jure Godler)
