Šentjur, 8. 10. 2026 – Otroški glasovi, ki so pripovedovali o svojih najljubših knjigah, so obiskovalce uvedli v praznovanje petdesetletnice Knjižnice Šentjur. Nekaterim branje pomeni sprostitev, drugim pot v domišljijski svet, tretjim možnost, da se naučijo kaj novega. Med posnetimi mislimi so zazvenele tudi izkušnje odraslih, ki ob knjigi najdejo čas zase in se za nekaj trenutkov odmaknejo od vsakdanjih skrbi.
S takšnimi osebnimi pogledi na branje se je začel večer, namenjen ustanovi, ki je skozi desetletja spremljala generacije domačinov. Slovesnost je povezovala Polonca Jazbinšek, med obiskovalci pa so bili sedanji in nekdanji zaposleni, sodelavci knjižnice, predstavniki lokalnih skupnosti ter ljubitelji knjig in kulture. Že v predverju avle Ipavčevega kulturnega centra Šentjur pa so obiskovalce pričakale knjižničarke in godalno – klavirski trio Glasbene šole Šentjur.
Korenine segajo dlje
Direktorica Saša Gaber je v slavnostnem nagovoru pojasnila, da jubilej zaznamuje petdeset let organiziranega in strokovnega knjižničarstva v občini Šentjur. Njegov začetek povezujejo z letom 1976, ko so zaposlili prvo knjižničarko za polni delovni čas. Knjižnična dejavnost ima v kraju precej starejše korenine. Gabrova je spomnila na Katoliško bralno društvo, ustanovljeno leta 1902, in na ljudi, ki so se že takrat povezovali ob knjigah ter želji po znanju.
Od zaposlitve prve knjižničarke so se povečevali zbirka gradiva in število članov, spreminjali so se prostori, način dela in potrebe uporabnikov. Knjižnica se je selila, posodabljala ter prilagajala tehnološkim spremembam. Letošnje praznovanje zato spremlja še en prostorski jubilej. »Že 20 let smo v novih, svetlih in večjih prostorih kot prej, a tudi ti so nam postali že premajhni,« je povedala direktorica. Njene besede so ob pogledu na prehojeno pot opozorile tudi na potrebe prihodnjega razvoja. Izposoja gradiva ostaja temeljna dejavnost knjižnice, ob njej pa izvajajo vse več programov, ki v prostore privabljajo različne generacije.
Od prve slikanice do kulturne prireditve
Knjižnica z enotami v Dobju, na Ponikvi in Planini skrbi, da so knjige in informacije dostopne tudi zunaj občinskega središča. Njeno delo vključuje srečanja, pogovore, učenje in ustvarjalne dejavnosti, že deset let pa vodi tudi organizacijsko enoto Ipavčev kulturni center Šentjur. S tem se je njeno delovanje razširilo na gledališke predstave, koncerte, filmske projekcije in druge prireditve. Pri pripravi programov sodeluje z vrtcem, šolami, društvi in številnimi ustanovami v okolju.
Gabrova se je zahvalila ustanoviteljici, Občini Šentjur, nekdanjim zaposlenim in sedanjemu kolektivu. Posebej je poudarila pomen strokovnosti, potrpežljivosti in topline, s katero zaposleni sprejemajo obiskovalce. Zahvalo je namenila tudi sodelujočim ustanovam, saj skupaj ustvarjajo programe, ki otroke približujejo knjigi, gledališču in kulturi. Največjo zahvalo pa je naslovila na uporabnike knjižničnih storitev in obiskovalce prireditev: »Vi dajete nam, našemu delu in poslanstvu smisel.«
Prepričana je, da bo tudi v prihodnje potreben prostor, kjer lahko človek pridobi znanje, v miru razmisli, sreča druge ljudi ali obišče kulturni dogodek. Jubilej je zato povezala predvsem s skupnostjo, ki je skozi desetletja podpirala branje in delo knjižnice.
Vrnimo se v knjižnice
Župan mag. Marko Diaci je spomnil, da je knjižnica ob letošnjem občinskem prazniku že prejela priznanje. Ob njeni petdesetletnici pa je razmišljanje o lokalni ustanovi povezal s širšim vprašanjem odnosa do knjig in znanja. »V knjižnici smo enakopravni vsi, ne glede na leta, izobrazbo, poreklo,« je poudaril. Opisal je pot obiskovalcev od prve slikanice in ure pravljic do strokovne literature, branja za sprostitev ter vseživljenjskega učenja. Prav dostopnost vsebin je po njegovem ena od pomembnih vrednosti knjižnice.
Precejšen del govora je namenil spremembam bralnih navad. Opozoril je na uporabo telefonov in aplikacij, ki odgovore ponudijo takoj, njihova pravilnost pa ni vedno zagotovljena. Izrazil je zaskrbljenost zaradi bralne sposobnosti mladih in poudaril pomen razgledanosti ter razumevanja prebranega. Ob tem je spomnil, da napovedi o izginotju knjig in časopisov spremljajo tehnološke spremembe že od razmaha interneta. Tiskana beseda je kljub temu ostala. Knjižnice pa morajo po njegovem aktivno iskati poti do bralcev, kar šentjurska počne z bralnimi krožki, značkami, čajankami, razstavami in delavnicami. Njegov poziv je bil neposreden: »Zato se nujno vrnimo v knjižnice.«
Diaci je nagovor dopolnil z osebnimi spomini. Kot osnovnošolec je igral šah v prostorih ob knjižnici in si zapomnil prizore ljudi, ki so prihajali po knjige. Tudi sam je bil navdušen bralec, posebej del Karla Maya in knjig o rimskem imperiju. V tretjem razredu si je želel trilogijo o Vinetuju. Oče mu jo je obljubil, če bo šolsko leto končal z odličnim uspehom. Obljubo je izpolnil, župan pa se še danes spominja trenutka, ko mu je prinesel tri knjige. Povedal je, da mu je prav to darilo iz otroštva posebej ostalo v spominu. Takšno doživetje bi privoščil tudi današnjim otrokom, saj lahko knjiga z osebnim pomenom postane nekaj, kar človeka spremlja vse življenje.
Zahvale nekdanjim sodelavkam
Pomemben del slovesnosti je bila podelitev zahval in priznanj. Podelili sta jih predsednica sveta zavoda mag. Lidija Murk in direktorica Saša Gaber. Zahvalo je prejela dolgoletna zunanja sodelavka enote Ponikva Tatjana Lesnika. Za štirideset let dela in prispevka k delovanju knjižnice so se zahvalili Andreji Bosio, Miri Jazbec in Mariji Teržan. Njihovo delo so opisali skozi skrb za knjižne police, priporočanje knjig in sprejemanje generacij obiskovalcev. Priznanji za dolgoletno predano delo in strokovno vodenje sta prejeli nekdanji direktorici Tatjana Cmok in Tatjana Oset. Obe sta ustanovo vodili skozi obdobja sprememb in razvoja ter pomembno zaznamovali njeno današnjo podobo.
O knjigah, jeziku in ustvarjanju
Gost večera je bil reper in prevajalec Leopold I., ki se je s Polonco Jazbinšek pogovarjal o svojem odnosu do branja. Povedal je, da so bile knjige doma prisotne že od otroštva, za samostojno branje pa so ga najprej navdušili stripi. Knjižnica mu še danes pomeni prostor, kjer se lahko umakne telefonu, računalniku in drugim motnjam ter se posveti knjigi. Branje mu pri ustvarjanju pomaga z bogatenjem besedišča in spoznavanjem različnih značajev ter življenjskih izkušenj. Spregovoril je tudi o prevajanju, radgonski govorici in rednem delu pri pisanju besedil. Knjižnici je ob jubileju zaželel, naj še naprej omogoča dostop do knjig in vabi mlade k branju. Pogovor je sklenil z izvedbama skladb Mej se rad in Tista zakartana ura.
Za glasbeni del praznovanja je poskrbel Otroški pevski zbor Osnovne šole Planina pri Sevnici pod vodstvom Mateja Romiha in ob klavirski spremljavi Mojce Eferl. Mladi pevci so izvedli pesmi Pustite nam ta svet in Izštevanka.
Ob koncu večera je knjižnica dobila še posebno darilo. Upokojena knjižničarka Mira Jazbec je izdelala in podarila kvačkano sovjo družino Vedež. Sestavljajo jo mama Vida in pet otrok: Vera, Vito, Vesna, Vid in Vanja. Vsaka sova ima svojo podobo in značaj, skupaj pa sestavljajo družino. Ob predstavitvi so jih povezali z obiskovalci knjižnice, ki prihajajo z različnimi željami in zgodbami, družita pa jih zanimanje za knjige in znanje. Saša Gaber se je Miri Jazbec zahvalila za darilo, ki je postalo maskota knjižnice, in za njeno dolgoletno delo. Po slovesnosti se je praznovanje nadaljevalo z druženjem v preddverju Ipavčevega kulturnega centra. V avli pa je svoj nagovor v čast knjižnice prebrala tudi pesnica Ivanka Uduč. (Jure Godler, foto: Tomaž Kolar)
