14.5 C
Šentjur
22/09/2019
sentjur.net

Potopis: Krvavi pot do slovenstva

Triglav, 10. 8. 2019 – Dolgoletna zbadanja med mano in Borisom Šmidom: “Kdaj me boš peljal na Triglav oz. kdaj greva na Triglav,” so postala realnost, ko sem dobil zadnji dan dopusta na morju njegovo SMS-sporočilo. Člani šentjurskega planinskega društva gredo ta vikend na Triglav, vreme bo lepo ter če greva z njimi, me je spraševal. Ker na urniku nisem imel nobenih drugih pomembnejših dogodkov, sem potrdil. No, pa gremo … Če pridem na Resevno, pridem tudi na slovenskega očaka in končno postanem – Slovenec. Ampak še pred tem je bilo potrebno nakupiti kar nekaj opreme – plezalne hlače, švic majce, nogavice, rokavice … da ne govorim, da sem v trgovini pustil 200 evrov. Prav tako sem tudi na hitro postal član Planinskega društva Šentjur.

V soboto, 10. 8. 2019, sem že pred četrto uro mahnil peš s sposojenim nahrbtnikom (hvala, Miran) proti šentjurski avtobusni postaji. Nikjer žive duše. Sem mogoče zamudil avtobus? Kje pa so vsi? Ni minilo veliko časa, ko so začeli na parkirišče prihajati avtomobili. Med njimi tudi Peter Jevšnik, predsednik šentjurskih planincev. Moram priznati, da sem se takoj počutil zelo sprejetega. Posodil mi je varovalno čelado in pas. Dobro, čelado nekako razumem, zakaj pa pas? Oboje sem nekako stlačil v moj sposojeni nahrbnik in se na avtobusu, ki je pobral pohodnike še iz PD Rogaška Slatina in PD Šmarje pri Jelšah, usedel zraven Borisa. O poti proti vznožju Triglava ne vem veliko povedati, ker me je zmanjkalo že pred Dramljami.

Že pred osmo uro smo prispeli do Aljaževega doma. Vzeli smo vsak svoj nahrbnik in se množično preobuvali v pohodniške čevlje. Zdaj gre za res. Naredili smo še skupinsko fotografijo in skoraj 50 pohodnikov se je odpravilo do prvega odcepa, kjer smo se ločili. Večina pohodnikov se je lotila poti preko Praga. Boris mi je kot izkušeni planinec predlagal, da se lotimo Tominškove poti. Pridružil se nama je še Cveto. Trojica smo se poslovili od ostalih ter krenili na levo v gozd. Pot se je začela kmalo strmo vzpenjati. Po nekaj minutah hoje so se mi na čelu pojavile prve kaplje potu. Mogočne gore, ki so pokukale nad drevesi, so dajale občutek strahospoštovanja. Nahrbnik je postajal vedno težji in korak počasnejši. Čeprav nismo hodili najhitreje, kot lahko, sem že precej lovil sapo. Moja sopohodnika pa se pogovarjala, kot da najmanj sedita na kavici Pri kulturni pi’pci.

Po dobri uri hoje sem med zobmi sem prvič izustil kletvico in stavek, ki sem ga v nadaljevanju izrekel še nič kolikokrat. “Boris, kam si ti mene zvlekel?” Boris je hladen kot špricer odgovarjal, niti sam ne vem kaj, ampak za nekaj minut hoje me je pomiril. Vsaj dokler se ni vsa procedura s kletvico in vprašanjem znova ponovila. Gozdna in hladna pot se je po dveh uricah hoje počasi končala. Sonce nas je obsijalo, ko smo prvič zakorakali iz gozdne površine v skalo. Kmalu je pot po obrazu zamenjal občutek naraščajoče tesnobe, ko se je pod mojimi nogami namesto mehke zemlje pojavila trda skala. Ko sem prvič zagledal jeklenice “zajle” in kline, se je pot vedno bolj ožala in globeli vsaj na eni strani so postali prepadi. Oklepal sem se zajle kot pijanec plota. Tudi tempo hoje je malo padel. Moja sotrpina sta opazila moje omahovanje, zato sta me postavila kar na sredo.

Malica na prepadu

Pa je šlo … do prve postojanke na previsu, kjer smo si privoščili malico. Prvič v življenju sem jedel tako, da sta levo in desno od mene zijala prepada. Vse, kar sem imel, je bila skala pod ritjo in sendvič, ki kljub vedno večji nadmorski višini ni hotel po grlu navzdol. Moja sopotnika pa sta se na skrivaj muzala, da mi ne bi zbila še tistega veselja, ki sem ga še imel. Tudi fotografiral nisem veliko, čeprav sem v štartu ta namen vsekakor imel. Globoko pod nami smo opazovali reševalni helikopter slovenske vojske. Kasneje smo izvedeli, da sta se dva planinca zaplezala v skali. Drži, da te stisne v prsih, ko gledaš helikopter – pod sabo. Pa še na polovici poti nismo bili.

Srečali smo planinca – tekača, ki se je ustavil na naši postojnaki. Povedal je, da je do vrha Triglava potreboval nekaj več kot dve uri, dol pa teče že eno uro. Oblaki so se mi razjasnili – hvala bogu ni več tako daleč – samo še kakšno urico. Pa ni bilo … S plezalno čelado na glavi smo jo mahnili dalje. Lepot narave nisem občutil, ker sem se veliko bolj osredotočil, kam bom stopil in katere skale se bom oprijel, da ne zdrsnem. Upanje so mi dajale številke, ki so označevale, koliko je še do Vode – od 12 do 0. Končno se povzpnemo po strmem grušču do tiste mrzle vode, ki sem jo tako nestrpno čakal. Tam smo naleteli na našo skupino planincev s Petrom. Razočarano sem ugotovil, da postojanka Voda sicer ima vodo, ampak ta kaplja po kapljicah, pa še ta mimo plastenke, ki je bila nastavljena kot zbiralnik. Sprašujem se, zakaj se sploh imenuje voda.

Po nekajminutnem sedenju se je naša skupina razdelila. Cveto, ki mu je bilo dovolj capljanja za menoj, se je odločil, da gre z ostalimi planinci, nama z Borisom pa se je pridružil Peter. Pa smo šli dalje, s tempom, ki sem ga bolj ali manj upočasnjeval. Po uri hoda smo preko skalnih ploskev celo gazili po zasneženem pobočju, se povzpeli po gori, mimo kotanje, kjer je nekoč bil ledenik. Peter mi je povedal, da so nekoč imeli željo narediti tu smučišče, a se je potem zaradi taljenja večnega snega ta želja izjalovila. Kredarice pa še vedno ni bilo na spregled. Za vsako novo goro, še ena večja gora, ki jo bomo morali premagati. Končno pa je tudi teh zmanjkalo. Popolnoma izčrpan sem se zgrudil na leseno klop na Kredarici. Takoj sem dobil v roko pivo, ki mi ga je prinesel Peter. Nikoli v življenju še nisem pil tako dobrega piva. “Dovolj imam teh k… bregov, ne grem do vrha,” sem v sebi razmišljal.

Množnično osvajanje

Bolj ko sem gledal proti Malemu Triglavu in tisto črno kačo ljudi, ki so rinili gor ali dol, bolj me je stiskalo pri srcu. Po dobri uri regeneracije sta moja plezalna kamerada začela iz nahrbnikov vleči plezalne pasove. Pas, ki mi je bil namenjen, ni pasal čez moj trebušček, zato mi je Peter dal kar svojega. Pa še tega je moral odpreti čisto do konca, da je sedel. Nahrbtnike smo pustili na Kredarici in gremo … “Res gremo?” Pa smo šli. Ura je bila okoli štiri popoldan. Večina planincev je svoj dotik stolpa že opravila. Po grušču smo prišli do vznožja, kjer je vrag odnesel šalo. Zdaj gre zares. Zraven smo vzeli še Marjana. Marjan je eden tistih, ki se je pred letom poškodoval v gorah in so ga v dolino spravili s helikopterjem. Čeprav je vzpon na Triglav ena najbolj varovanih vzponov na slovenske gore, je bilo jeklenic in klinov vsaj zame veliko premalo.

Naveza

Deli gore niso bili varovani in tam se je bilo treba zanesti na umirjene nasvete Borisa in Petra ter se držati skale – trotočkovno. Priznam, da so se v meni oglasili vsi alarmi za nevarnost, zato sem se takoj, ko sem videl “zajlo” tudi varoval z dvema karabinoma. To moje početje je zelo upočasnilo napredovanje štiričlanske skupine. Pa še čakali smo vsake toliko na povratnike, ki so vrh že dosegli. Redko sem pogledal v globino pod sabo. Korak za korakom smo se vzpenjali na Mali Triglav. Po previsu, kjer na obeh straneh gledata prepada, smo se počasi prikobacali na vznožje zadnjega vrha. Celo Aljažev stolp se je že videl na vrhu. Tik pred zadnjim vzponom smo morali počakati na dve večji skupini, ki sta se vračali. Ta čas sem namenil, da sem si povrnil sapo in naredil fotografijo. Pa smo šli – na zadnji vzpon. Karabin, karabin, tri korake, karabin, karabin, tri korake … Napis še 30 metrov do vrha mi je vlil novih moči.

Stopili smo na Triglav. Imel sem solzne oči. Bil sem povsem ganjen. Stal sem na vrhu Slovenije, ob Aljaževem stolpu z dvignenimi rokami. Pot se mi je pomešal z solzami. Podoben občutek, kot takrat, ko so se mi rodili moji otroci. Pravzaprav ga niti ne znam opisati. Kot da je vsa teža padla z mene. Kamor je segel pogled, se je videlo morje oblakov, ki so šprintali na dosegu rok mimo nas. Moji planinci Boris, Peter in Marjan so me pustili, da uživam v tem trenutku nepopisne sreče. V objemu z Borisom sem se začel opravičevati za vse tiste kletvice, ko smo plezali na Triglav, Petru sem se zahvalil za potrpežljivost in vlivanje samozavesti, Marjanu pa bil hvaležen, saj mu je mu je moj tempo ustrezal.

Seveda ni šlo brez krsta. Dobil sem tri vprašanja, na katera sem moral odgovoriti. Odgovore sta mi že celo pot servirala Boris in Peter, samo pomisliti je bilo treba. Ko sem stal z glavo v čeladi med Borisovimi nogami in jih dobival z vrvjo po riti, sem bil srečen – kot da sem potrdil svoje državljanstvo. Vesel sem bil, da me je krstil Peter, gorski vodnik in izkušen planinec. Žal smo se morali zaradi bližanja teme kmalu odpraviti nazaj. Moram priznati, da sem bil v povratku kot prerojen. Je bil vzrok za dvig poguma Borisova metaxa ali viski od Kanadčana, ki se je na Triglavu znašel zraven nas ali pa zgolj potrditev velikega cilja. Brez dodatnega varovanja s karabini smo se odpravili v dolino. Boris, ki se spuščal pred mano, je budno gledal vsak moj korak, Peter pa Marjanovega. Nismo več srečevali planincev, ki bi se vzpenjali na Triglav, zato smo napredovali izredno hitro. Pridružila se nam je še skupina slovenskih planincev, ki je bila v pisani množici multikulturnih jezikov kar v manjšini. Večkrat si slišal odgovor na pozdrav ahoj, guten Tag ali hello, kot dober dan ali zdravo.

Neprespana noč

Noč se v gorah spušča zelo hitro, zato smo se utrujeni in srečni vrnili na Kredarico. Žal je bila postrežba hrane že dve uri zaprta, zato je Boris od, ne vem, kje privlekel na plan sendvič, domače paradižnike in papriko, ter jih po bratsko razdelil med nami. Po pravici povedano, sem videl le še posteljo, mislim, pa da Peter in Boris prav tako. Ulegli smo se v VIP-postelje, tik pod streho planinske koče. Pod nami je spalo vsaj 50 ljudi, ki so se ponoči pogovarjali, hihitali. Iztopal je moj sosed na vinogradu, Vanč iz Šmarja, ki je v pristni šmarščini zabaval spodnje nadstropje. Potem je tudi njega čez kakšno uro “zmatralo”. Čeprav sem bil na smrt utrujen, nisem mogel zaspati. Pod streho je postalo vroče in vonjave “prdenja” so se mešale z množičnim smrčanjem. Ko sem zaprl oči so se pred mano pojavljale podobe strmin, ki sem jih prehodil. Napol buden sem dočakal jutro. Bolela so me kolena, gležnji, mišice. K sreči je imel Peter zraven čudežni sprej, ki je bolečine precej omilil.

Jutro na Kredarici je bilo zelo megleno in mokro. Pozajtrkovali smo jajce s šunko, se pripravili za odhod v dolino proti Krmi. Kaj kmalu smo ugotovili, da se je skupina precej razvlekla ter da je Marjan zaostal. Peter, Boris in jaz smo ga počakali in “Triglavska naveza” je nadaljevala pot v dolino. Če smo šli skupaj gor, bomo šli tudi skupaj dol. Pot je bila veliko položnejša in tudi daljša. Prvi del smo se spuščali po grušču, kjer se ti je kaj kmalu lahko zgodilo, da se je prod popeljal pod nogami. Kmalu so skalnato okolje zamenjale nizkoraslo rastlinje in gladke skale, ki so postale prava drsalnica, ko jih je zmočila megla. Končno je tudi teh zmanjkalo, gozdna pot proti Kovinarski koči je bila pravi balzam za utrujeno skupino. Marjana so zapuščale moči, zato je Boris nagovoril slovensko družino, da so ga zapeljali do našega avtobusa. Preostala “Triglavska naveza” pa je s pospešenim tempom nadaljevala pot. Ustavili smo se še na Kovinarski koči, spili vsak dva špricarja. Po nekaj kilometrih hitre hoje smo prišli do avtobusa.

Tam so nas že nestrpno pričakovali. Branko Petauer, ki je pred kratkim praznoval abrahama in je tokrat že petdesetič stopil na Triglav, je pohodnike pogostil z domačo salamo in vinom. Sledila je vožnja domov, ki jo je zaznamovalo dvourno čakanje zaradi prometne nesreče pri Blagovici. Na avtobusno postajo v Šentjurju smo se vrnili zvečer.

Zaključek

Pohod na Triglav zagotovo ni mačji kašelj. Pot je označena z ZZ – zelo zahtevna. Čudovita narava in prijetna družba planincev na koncu odtehtata vse napore – ki jih ni bilo malo. Med planinci sem se počutil zelo sprejetega in zagotovo ta pot ne bo zadnja z njimi – takoj, ko si pozdravim razbolele mišice, kolena, sklepe …

Prav pa je, da se na koncu zahvalim še Borisu, ki me je leta pikal z idejo osvojitve Triglava, na koncu pa me res zvekel gor. Hvala, Boris, za to, da nisi obupal in da si pozabil vse moje kletvice med potjo. Brez tebe mi ne bi uspelo. Hvala tudi Petru, ki je kot srčen vodnik šel počasi z nami proti vrhu. S teboj je bil moj korak veliko bolj varen in miren, kot bi bil sicer, pa tudi izvedel sem marsikaj novega. Hvala tudi Marjanu in Cvetu, ki sta mi delala družbo po poti. Nenazadnje globok poklon vsem planincem, ki smo delili isto usodo. Se še vidimo!

(Jure Godler)

Sorodne novice

Resevna: Čas za nov upor delavcev

Jure Godler

Prejeli smo: 20 let petja proslavile z osvojenim Triglavom

Jure Godler

V duhu delavskih pravic na Resevni

Jure Godler

Planinski večer tokrat z zvezdami minulega poletja

ViP

Iz Gorice peš prodorno do cilja: slivniški planinci osvojili Triglav

Jure Godler

200 kilometrov in 10.000 višinskih metrov iz Gorice na Triglav

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več