Gorica pri Slivnici, 27. junij 2025 – Teden prej kot običajno so se v Gorici pri Slivnici spomnili znamenitega sokrajana Rafka Vodeba. Delo duhovnika, teologa, filozofa, pesnika in njega dediščino obeležujejo z Rafkovimi večeri, ki jih v domačem kulturnem domu pripravlja Kulturno društvo Gorica pri Slivnici. Letošnji gost je bil novinar, igralec in prevajalec Janko Petrovec.
Kakor je širok spekter življenjskih dejavnosti zaznamoval Vodeba, ki je zadnja leta življenja preživel v mlinu v Turnem, je raznovrstnost življenjskih poslanstev tudi ena od značk Janka Petrovca. Z voditeljico Nino Gradič Planko jima tako ni manjkalo mesa na debaterskih kosteh. Gost je namreč zlasti kot dopisnik RTV Slovenija ostal v spominu mnogih gledalcev, predvsem z izjemno svojstvenim pripovednim slogom. Za začetek sta se sogovornika dotaknila poti s Trsta, kjer trenutno biva, na Kozjansko. Ti kraji so mu domači, je povedal, rodil se je namreč nedaleč, v Preboldu. Tja se vrača nemalokrat in rad kolesari, kot je slikovito opisal, med hmeljskimi zavesami po dolini. Po dveh letnikih na celjski Gimnaziji Lava ga je pot vodila v Italijo, po študiju anglistike in primerjalne književnosti v Ljubljani pa doštudiral še dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Človek mnogih poslanstev
Igralski poklic ga je zaznamoval v prvih poklicnih letih: “Bil je to čas izjemno močnih igralskih generacij, če se spomnimo le pokojnih Jerneja Šugmana in Gašperja Tiča,” se je spominjal, a da se je to obdobje izteklo, je povzel zaključek svojega odrskega dela leta 2008, od takrat se namreč pred gledališko gledalstvo ni več vrnil, pač pa se zaposlil na Radiu Slovenija. Tam je leta 2016 postal tudi dopisnik iz Italije in Vatikana. Ob tem redno prevaja. Zakaj ga zanima tako široko področje delovanja, gost ni imel enoznačnega odgovora. Eden od razlogov je gotovo povsem preživetveni, pove, da mora človek v dnevu dati trikrat kaj na krožnik. Skupno točko vseh pa je našel v vlogi posrednika, nekakšnega graditelja mostov – pontifexa – kar je eno od poimenovanj za papeža.
Delo kot del svobode
Petrovec je med pogovorom večkrat izpostavil delo kot temeljno vrednoto, pri čemer ga vodi misel znamenitega italijanskega novinarja Tiziana Terzanija, da je tvoj rudnik vsebin tam, kjer si, zato moraš tam tudi kopati. Tozadevno se je Petrovec pošalil, da ga je dopisniško delo v Rimu postavilo med same odprte kope. Uspešno opravljeno delo razume tudi kot del osebne svobode, zato rad naloge opravlja bolje, kot je od njega pričakovano. To je tudi ena od odlik njegovega novinarskega dela: “Meni je manj pomembno razvijati neka jasna načela, kot pa razvijati metode in orodja, ki mi bodo pomagala, da se najbolj približam resnici, ki jo iščem. V novinarstvu je to zelo pomembno. Nihče ne pretendira, da je lastnik resnice, je pa naloga novinarja, da z vsemi svojimi močmi utira pot do nečesa, kar naj bi bila resnica, čim bolje razumeti, kaj se dogaja,” je povzel.
Čeprav ima Petrovec, kot je to opisal sam, precej cigansko življenje, mu je bila izmed vseh selitev vrnitev iz Rima najtežja: “Na dopisniških mestih si zelo obremenjen z delom in odmaknjen od domačega okolja. Ko sem zaključeval mandat, nisem vedel, kaj me čaka. Kje lahko po intenzivnem dopisniškem delu nadaljujem. Zato sem želel močan izziv, ki se je ponudil v razpisu za odgovornega urednika Radia Koper. To je zame nova in težka preizkušnja.” Ob tem je sogovornik odprl tudi tematiko poslanstev javne radiotelevizije na Primorskem in Štajerskem, kjer delujeta regionalna RTV centra: “Slovenstvo tam ni samoumevno. To smo 80 let po vojni začeli pozabljati. Slovenstvo tam je bilo napadano in zelo poškodovano,” je dejal v brk nekaterim napovedim, da bi lahko bili regionalni programi deležni opaznih rezov.
Spremljevalec Frančiška
Približno tretjina Petrovčevega dopisniškega dela je bila posvečena delu papeža Frančiška. Ažurno je spremljal njegove poti in nagovore ter tako tudi precej dobro registriral njegov slog in osebnost. Tudi to je eden od razlogov, da so ga naprosili za prevod Frančiškove biografije, ki je izšla le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Papeža je Janko Petrovec označil tako, kot se je večkrat želel tudi Frančišek sam – kot človeka z vsemi pomanjljivostmi in dobrimi lastnostmi. Te so narekovale tudi njegove odločitve. Kot eno večjih napak pokojnega poglavarja Cerkve pa je izpostavil nerešen primer s slovenskim jezuitom patrom Ivanom Rupnikom.
Petrovec je sicer že v uvodu povedal, da Rafka Vodeba poprej ni poznal, se je pa zaradi pogovornega večera o njem podučil. Čeprav sta oba dobršen del kariere preživela v večnem mestu, ga je Vodeb zapustil ravno v letu, ko se je Petrovec rodil. Ob koncu večera tudi poslušalci niso skoparili s pohvalami na Petrovčev račun, izpostavili so zlasti njegove poudarke na kulturnem področju in pravzaprav že njegovo pojavo. Kot se je pošalil eden od poslušalcev, bi, če ne bi bilo Petrovca, še skoraj papeža ne poznali.
