Bom kar realna. Leto 2020 me je vzelo v naročje, le da bi me vrglo po tleh, da se razbijem in razletim po prostoru. A zdi se mi, da sem se sestavila nazaj skupaj v še boljšo verzijo sebe, kot sem bila prej. Če mene vprašate, je bil letošnji februar v bistvu tri leta nazaj. Ema Freš je potekala na drugem planetu. Od marca naprej se je vse tako vleklo, hkrati pa ne vem, kako smo tako hitro prišli do decembra. Letu 2020 podeljujem nagrado za najhitrejše najpočasneje minulo leto.
Hkrati se ni dogajalo nič, a hkrati se je toliko zgodilo, da vmes že kaj pozabim. Letos sem šla prvič na Triglav. Izgubili smo mačka. Posvojili smo dva nova mačka. Našli smo starega mačka. Moj brat je najsrečnejša mačja mami na svetu. Naredila sem prvi letnik japonologije. Izdala sem tri nove pesmi in posnela album, ki bo izšel januarja 2021. Eno pesem sem napisala celo v japonščini. S cimro sva pokupili vse instant rezance v sosednjem Mercatorju. Skupaj sva videli toliko čudovitih sončnih zahodov, da jih prešteti ne morem. Tako zelo sva se povezali, da sedaj komunicirava samo še preko zehanja. V glavnem, hvala ti 2020, zdaj pa pojdi nekam. Pogrešala te verjetno ne bom, ampak hvala ti vseeno.
Bralcem sentjur.net želim srečno novo leto, veliko naključnih srečanj na ulicah, virtualnih objemov, predvsem pa smeha. Takega, ko se valjaš po tleh, naslednji dan pa te bolijo trebušne mišice.