Sva Anja Antolič in Barbara Marčič, popotnici po duši in srcu. Prihajava iz Svetega Štefana (občina Šmarje pri Jelšah) in Spodnje Gorice (Občina Rače). Leta 2018 sva se s kolesi odpravili na daljše potovanje in sicer v Južno Ameriko. Na poti sva bili 20 mesecev, prekolesarili sva približno 12 000 km. To je bila res nepozabna izkušnja, ki pa se sicer ni končala tako, kot sva si zamislili. Pot naju je peljala od juga Argentine, skozi Čile, Bolivijo, Peru pa vse do Ekvadorja, kjer sva morali opustiti najin prvotni načrt (kolesarjenje do Mehike) in zaradi Covid pandemije leta 2020 odleteti nazaj domov. Ta odločitev je bila zelo težka, a neizogibna.
Nazaj v Ekvador
Sedaj je mimo že skoraj pet let skozi katera sva trdo delali in padla je odločitev, da se vrneva nazaj v Ekvador in nadaljujeva pot s kolesi proti severu. Iz Ekvadorja naju bo pot peljala skozi Kolumbijo, Panamo, Kostariko, Nikaragvo, Honduras, El Salvador, Gvatemalo, Mehiko, ZDA, Kanada in za konec Aljasko.
Na pot se odpravljava v začetku aprila, pred nama je okvirno 21 000 km in najin časovni okvir je približno 19 mesecev. Zakaj se odpravljava s kolesom? Za najin okus je peš prepočasi, z avtom prehitro, z motorjem preglasno, kolo pa nama da ravno tisto pravo hitrost, da lahko opazujeva okolico in zares v polni meri doživiva tudi vso pokrajino ter spoznava drugo kulturo ter se zlijeva skupaj z okolico. Spoznavanje ljudi in njihovega načina življenja, ki je tako zelo drugačen od našega je zanimivo in poučljivo, odpira oči in širi obzorja.
Je pa kolo tudi prevozno sredstvo, ki daje največjo svobodo, saj nisi odvisen od tega, kje bo naslednja bencinska črpalka in kje boš dobil gorivo, gorivo se nahaja v nogah in ravno to nama je všeč. Gre za zelen način potovanja, ki spodbuja zdrav način življenja brez spuščanja emisij v zrak. Kaj pa ko so klanci hudi in noge ne morejo več? Glede na to, da to ni dirka, je najin način potovanje počasen, potujeva za telo, dušo in srce. Na dan delava med 40 in 80km, odvisno od počutja, terena, vremena, višinske razlike in prigod, ki se nama pripetijo na poti.
Le najnujnejše
S seboj nosiva vse kar potrebujeva za preživetje. Ker je najin način potovanje skromen in nizkoproračunski večino časa spiva v šotoru in divje kampirava ob njivah, gozdu ali na vrtu kakšne lokalne družine, ki nama prijazno odstopi prostor. Poleg šotora so obvezna oprema seveda še tople spalne vreče, napihljive podloge za spanje, gorilnik, s katerim si lahko sami skuhava in pripraviva kosilo ali večerjo (najbolj pogosto si skuhava kakšne špagete s tuno). Potem pa seveda oblačila (teh bo kar nekaj, saj se bodo na poti na določenem delu lahko temperature spustile pod ničlo, spet drugje pa bo denimo +35, kar je velik razpon, rezervni deli za kolo (če gre kaj narobe sva radi samostojni in sami rešiva problem), nekaj hrane, ki jo potem sproti kupujeva in vodo.
Pred leti sva izkusili nekaj česar se še dandanes močno zavedava in ceniva, in sicer to, da imamo v naši zeleni Sloveniji pitno vodo. Pa naj se sliši še tako običajno, velik del sveta je nima. Države skozi katere sva kolesarili niso imeli pitne vode, v Boliviji in Peruju so si tamkajšnji ljudje kupovali vodo v trgovini, večina pa si jo je doma prekuhavala, saj je to najcenejša varianta. No, midve bova na poti imeli s seboj filter za vodo, ker je to najbolj optimalno in s tem se izogneva tudi kupovanju številnih plastenk in povzročanju odvečnih plastičnih odpadkov.
Na potovanje se pa v prvi vrsti odpravljava zato, ker se zavedava, da je življenje kratko in da je potrebno uživati dokler lahko, nikoli namreč ne vemo, kaj nam lahko prinese jutrišnji dan. Za konec bi vse bralce želeli povabiti, da se nama pridružijo in nama sledijo na najini kolesarski dogodivščini preko najinega Facebooka ali Instagrama, kjer bova delili zgodbe in slike iz poti. Najdete naju pod imenom THE BIKE WANDERERS. Veseli bova vašega odziva in podpore.
