Šentjur, 30. 11. 2024 – Ta veseli dan kulture je vedno bolj uveljavljen neformalen praznik kulture, ki ga obeležujemo 3. decembra, na dan rojstva Franceta Prešerna. Letošnji Ta veseli dan kulture, obeležujemo že 25 let zapored. V tem času svoja vrata odprejo muzeji, ki pripravijo tudi vodenje po muzejskih zbirkah, temu se pridružujejo številni organizatorji z brezplačnimi prireditvami. Ta neformalni praznik kulture pa obeležujemo tudi v Šentjurju, kjer organizatorji v Zvezi kulturnih društev Šentjur pripravijo tudi svojo lastno prireditev, kjer izpostavljajo aktualne problematike ljubiteljske kulture in podelijo priznanja kulturnim delavcem.
O odsotnosti gledališča
Prireditev so začeli v dvorani Glasbene šole Šentjur kjer je maloštevilno občinstvo nagovorila predsednica ZKD Šentjur Barbara Gradič Oset. Poudarila je pomen ljubiteljske kulture ter izpostavila pomanjkanje amaterskega ljubiteljskega gledališča pri nas. V goste okrogle mize je povabila Urško Majcen, predsednico ZKD Celje, dramaturginjo, igralko, režiserko in članico gledališča Zarja Celje. V okrogli mizi so sodelovali tudi Anita Koleša, vodja JSKD OI Šentjur, Tom Costo igralec, pesnik in komik ter predsednik KUD Epik Teater, Dominik Gračner igralec, scenarist in komik ter član kalobške dramske skupine Smehotreleki in Jure Godler, urednik, scenarist, humorist in kulturnik.
Kot prva je gledališko kulturno sceno predstavila Anita Koleša, ki je izpostavila Borivoja Wudlerja, pisatelja in dramatika in Rudolfa Doboviška režiserja in aktivnega člana domačega gledališča, ki sta pri nas delovala sredi prejšnjega stoletja.”Nekateri naši kraji so imeli bogato tradicijo amaterskega gledališča, med drugim tudi v Šentvidu na Planini, kjer so izvedli nekaj zelo dobro pripravljenih iger in nekajkrat sodelovali tudi na Linhartovem srečanju, ki jih organizira JSKD,” je spomnila Koleševa. Poudarila pa je, da zelo dobro delajo tudi šolske gledališke skupine, kjer smo med bolj uspešnimi regijami.
So drugačni časi
Moderatorka okrogle mize Gradič Oset je citirala eno izmed zadnjih domačih režiserk: “Zdaj so drugaćni časi. Službe so takšne, ko se zavlečeš domov in upaš, da ti nikamor ni treba iti. Želje po tedenskem druženju in ustvarjanju predstave skoraj, da ni več. Poleg tega pa so ljudje zaposleni z drugimi zadevami in jim preprosto zmanjka časa!” S to popotnico je prepustila besedo Urški Majcen. “Vprašati se moramo, kaj je človeku prioriteta, kaj ima rad in kaj mu pomeni več,” je povedala režiserka iz Gledališča Zarja. S težkim pridobivanjem kadra se soočajo tudi v Celju, kjer se trudijo z raznovrstnimi vsebinami.
Kako pridobivati nove kulturnike, ki bi bili pripravljeni sodelovati je tudi zelo težko. “V času družabnih omrežij, v času všečkov, pozornosti, ampak se da. Vendar za vse to potrebuješ človeka, ki ima smisel za vsebine, kako se približat mladim in se jim tudi prilagodit,” je povedala Urška Majcen, ter dodala, da danes ne moreš pridobivati mlade na način kakor se jih je pridobivalo nekaj desetletij nazaj. Dodala je tudi, da se mlade vključuje v vse segmente gledališča.
Naši gledališki zametki
O šentjurskih gledaliških igrah so govorili tudi domačini. Dominik Gračner je govoril o svoji predstavi Kdo je rekel, da jih ne bo, ki je bila na Kalobju vsakič razprodana. Gračner je izpostavil, da se na Kalobju trenutno gradi nova šola in skupina začasno neodvisna skupina nima prostorov. “Zmeraj se najde pot in ko se bomo odločili, da pripravimo novo predstavo, bomo v lokalnem okolju dobili znova dobili igralce in prepričan sem, da dobimo tudi prostor, kjer bomo vadili,” je še dodal režiser iz Kalobja. Jure Godler je delil izkušnje ko se je Vokalna skupina 7 de’ci v času zapiranja zaradi kovida odločila, da bodo še vedno vadili. Ker petje ni bilo mogoče preko videkonferenc je sam napisal scenarij za gledališko-pevsko komedijo Vaje za šankom. Tako so se fantje preiskusili tudi v gledališču in v skupini še vedno tli želja, da bi se znova prelevili v pevce. Izpostavil je tudi pomanjkanje prostorov za vaje amaterske gledališke skupine, kjer bi lahko imeli sceno in scensko tehniko že pripravljeno kot jo imajo lahko tudi drugod po manjših kulturnih domovih. Tom Costo pa je dodal, da je scena pri improviziranem gledališču sekundarnega pomena. Njihova skupina pa se je kar trikrat udeležila Lihartovega srečanja.
Nagrajenci
Za kulturni program so poskrbeli pevke in pevci MePZ Sonce iz Ponikve. V Zvezi kulturnih društev Šentjur pa vsako leto ob tej prireditvi podelijo tudi priznanja kulturnim delavcem. Letošnja priznanja so prejeli Marija Ojsteršek, ki je srce in duša društva, ki s svojo vztrajnostjo, entuziazmom in ljubeznijo do tradicije skrbi, da Folklorno društvo Blagovna ne le ohranja, temveč tudi širi ljudsko izročilo. Andreja Ocvirk je priznanje prejela za 25 let navdihujočega in predanega vodenja Mešanega pevskega zbora Sonce s Ponikve in neizmerni doprinos k popularizaciji petja med mladimi. Slednja je priznanje prejela tudi Marija Rataj, ker se je ZKD Šentjur pod njenim vodstvom uveljavila kot ključna povezovalna ustanova kulturnih organizacij in društev ter kot pomemben partner pri oblikovanju občinske kulturne strategije. (Jure Godler)
