-0.8 C
Šentjur
05/12/2019
sentjur.net

Zaradi ljubezni je plačal davek

Ponikva, 22. 11. 2019 – Kot je že nekaj let v navadi, so tudi letos zakonci iz zakonske skupine skupaj z domačim župnikom Alojzom Kačičnikom na Ponikvi pripravili niz Slomškovih večerov. Naslov letošnje sezone je Poklicanost – tukaj sem! Za prvi Slomškov večer so organizatorji povabili zabavnega in življenjskega primorca, kapucina Luko Modica.

Po poklicu je akademski slikar, a se je njegova življenjska pot nepričakovano spremenila in ga pripeljala do poklica duhovnika. Že samo poslušanje Modica in njegovega značilnega »bloškega« govora je svojevrstno doživetje. Z nedvomnim darom pripovedovanja bi lahko bil stand-up komik, saj je med pripovedovanjem življenjskih prigod znal nasmejati vso občinstvo v dvorani. Kot otrok je odraščal v družini, kjer je bila vera vedno doma. Ljubezni, spoštovanja in vere ni nikoli manjkalo, za kar pravi Modic, da je še posebej hvaležen. Umetnost je bila njegova ljubezen že od otroških let. Iskal je vse možnosti in poti, ki so vodile do slikarstva, lepote in risanja. Sveto pismo sem prelistal zgolj zaradi slik, ki so bile v njem. »Skratka, za slikarstvo sem naredil res vse, vpisal sem se v šolo in takoj sem vedel, da je to res to!«

Nepričakovana očetova smrt

Dogodek, ki ga je zaznamoval, je bila izguba očeta. Oče je že dokaj mlad zbolel za rakom, a so njegovo bolezen žal odkrili prepozno. Kljub hitremu ukrepanju in upanju po uspešnem okrevanju, je bilo vse zaman. Oče je v dobrih osmih mesecih umrl. Kot pravi Modic: »To je bilo prvič, da sem globinsko zameril Bogu. Ne mi govorit, da je Bog dober, sem govoril. Trije fantje smo bili sesuti, moja mami je bila cela iz sebe, ampak ja tako je že moralo biti. Sam sem potreboval celih osemnajst let, da sem jokal za očetom. Na začetku mi je bilo vse jasno, saj sem vedel, kam moram iti, da dosežem zastavljen cilj in drugo takrat ni bilo pomembno …«

Z željo po poklicu, od katerega bo lahko normalno živel, je odšel študirat naprej. Znanec mu je svetoval, naj se vpiše kar redno na teološko fakulteto, češ da tam sprejmejo pa prav vsakega, ki se prijavi. Res je, njegova vpisnica je bila uspešno sprejeta in tako se je Modic podal novim izzivom naproti.

Ko je spregovorila, sem že vedel, kaj bo …

Z njegovim dobrim prijateljem sta se odločila, da bosta odšla h Kapucinom, kjer so ju tudi velikodušno sprejeli medse. Življenje je potekalo normalno vse po planu, dokler se na enem izmed predavanj ni zgodilo nekaj nepričakovanega. »Ko smo sedeli na faksu, se je oglasil en glas. Bil je ženski glas. Fino je jecljala in ko sem zaslišal to frekvenco, sem takoj vedel, da bo nastala cela štala. Zakaj?! Ker se dobro poznam!  V štirinajstih dnevih sem se pozanimal, kdo je, in meseca decembra sem bil že resno zatrapan. Ne vem, če se zavedate resnosti situacije, ampak vse bi bilo lažje, če bi bil jaz zaljubljen v katero svetnico, ne pa v eno še živečo žensko. Ponoči nisem mogel spati, po Ljubljani sem se vozil s kolesom … Misel na to me je resno preganjala. Zbral sem pogum in šel do nje in ji izpovedal ljubezen, mislil sem, da če izgovoriš stvari, potem niso tako velike. Ko sem ji povedal, mi je ona odgovorila enako, da je tudi ona prav tako zatreskana vame … Joooj! Potem sem šele hodil, kot obstreljena kura tam okrog po samostanu … Odločil sem, se da je vse skupaj enostavno pretežko in odšel od tam.« A žal so bile vse to samo misli, ki so se pletle po Modičevi glavi in mu v tistem trenutku zameglile razum. Ko se je vrnil domov, si je vzel nekaj časa zase, dobro je razmislil, pri tem pa prepoznal pomemben dar. »Takrat sem spoznal, da je zaljubljenost majhen delček, ki nam jo pokloni Bog zato, da vidimo tisto osebo v popolni podobi, kakšna bo v nebesih. Karizmo zaljubljenosti in karizmo redovništva je težko spraviti skupaj.

O stvareh spregovoriš, ko dozorijo

Po “zaljubljenem” izletu iz reda je bil nekaj časa potrt, prepričan, da je vse izgubljeno, da ne bo nikdar več kapucin. A bratje so ga brez očitkov sprejeli nazaj medse, zaradi česar je “jokal od sreče in šoka”. Zdaj s hvaležnostjo in svobodo gleda na življenje. »Nikoli nisem razumel, da so nekateri živčni in se ne morejo odločiti, ali vstopiti v red ali ne. Meni je bilo jasno. ‘Butneš’ se notri. Tako sem naredil, a plačal sem davek. Zdaj zelo humoristično, veselo gledam na pretekle dogodke. Tedaj mi ni bilo lahko, bilo je precej dramatično. Bog ima domišljijo, to je njegovo delo. Stvari dozorijo, ko se z lahkoto pogovarjaš o dogodkih, za katere veš, da si jih že predelal.” (Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

Ali imamo odprto srce do tistih, ki so potrebni naše pomoči?

Jure Godler

Martinovi dnevi Ponikva: Sloven’c Slovenca vabi

Tjaša Ferlež

Za ugodno letino, vreme in zdravje v hiši in hlevu

Jure Godler

Dobri ljudje so dobra šola

Tjaša Ferlež

Otvoritev končanih del na Ponikvi

Tjaša Ferlež

Je zakon sreča ali nesreča?

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več