Ponikva, 18. 11. 2016 – Deset let mineva od ideje Čebelarske zveze Slovenije, ko je predlagala, da se v šolsko prehrano vmeša prav poseben dan – tradicionalni slovenski zajtrk. Vlada RS pa je leta 2012 sklenila, da bo takšen zajtrk obeleževan vsako leto. Glavni cilj oziroma namen razglasitve takšnega dne je podpora slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbujanje zavedanja in pomena domače samooskrbe, ohranjanje čistega, zdravega okolja, ohranjanje podeželja, seznanjanje mladih s postopki pridelave in predelave hrane ter spodbujanje zanimanja za dejavnosti na kmetijskem področju. Projekt zajema vse vrtce in osnovne šole v Sloveniji.
“Današnji dan je nekaj posebnega, zato si ga bomo vsi zapomnili,” je na OŠ Blaža Kocena Ponikva začel svoj nagovor predsednik Čebelarskega društva Ponikva Slavko Špur. Otroke v šoli in vrtcu je že ob prihodu v šolo pričakal slasten obrok domačega medu, ki so ga na Ponikvi pridelali kar v šolskem čebelnjaku. Tega je bilo 22 kg. Sledila so predavanja lokalnih čebelarjev o pomenu medu in čebel po razredih. Ta oblika slovenskega zajtrka pa počasi postaja globalna, saj so takšen koncept povzele že nekatere evropske države verjamejo pa, da se jim bo pridružila celotna Evropa. Ob 10. uri so se otroci iz vrtca in šole za to priložnost zbrali v jedilnici, ter se pridružili 430 slovenskih šolam ter zapeli zimzeleno Slakovo pesem Čebelar. Tako so postali del najštevilčnejšega zbora na svetu – saj je Čebelarja poleg njih zapelo še več kot 42.000 otrok po Sloveniji in tako “pokazali svetu, kaj zmorejo”.
S tem projektom se promovira pomen čebel, še bolj pomembno pa je, da bodo verjetno v naslednjem letu slovenski čebelarji pri Združenih narodih dosegli, da bo 20. maj – dan čebel postal tudi svetovni dan čebel. Slavko Špur se je s pisnima zahvalama Čebelarskega društva Ponikva zahvalil za sodelovanje vrtcu in šoli na Ponikvi. Projektu tradicionalni slovenski zajtrk je pristopila večina šentjurskih šol in vrtcev in iz tisočerih grl je odmeval refren “Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice.” (Jure Godler)
