16.5 C
Šentjur pri Celju
27/09/2021
sentjur.net

Henrik Plank: »Ovir ni – je samo strah«

Henrik Plank, šentjurski paraatlet, bo v prihodnjih dneh že tretjič nastopil na paraolimpijskih igrah. V Pekingu je nastopil v treh disciplinah, kopje, krogla in disk, v Londonu je suval kroglo in metal kopje, tokrat, v Tokiu, pa bo metal disk. Plank, ki je star 46 let, se je poškodoval leta 1999 pri skoku v Savinjo in od takrat je tetraplegik. S trenerjem Luko Cmokom, tudi Šentjurčanom, sodelujeta že deset let. Prostor za trening sta si uredila kar pod domačim kozolcem. Planka smo še za las ujeli dan pred njegovim odhodom v Tokio. Kljub napornemu urniku si je z veseljem vzel čas za naš lokalni časopis.

Ali imate kaj treme pred tokratnimi paraolimpijskimi igrami?

»Treme nimam. Je pa veliko skrbi glede potovanja, da ne bi kaj pozabil, živčnost v tem smislu. Trener pa ima sedaj ogromno logističnih in birokratskih zadev za urediti.«

Veliko ste potovali, najdlje ste bili na svetovnem prvenstvu v Novi Zelandiji, na olimpijskih igrah ste bili v Pekingu in Londonu. Kje vam je bilo najbolj všeč?

»Najbolj mi je bilo všeč v Londonu. Tam si imel občutek, da si na olimpijskih in ne na paraolimpijskih igrah. Zelo dobro so bili organizirani, kdor je prišel na stadion, je vedel, po kaj pride in kaj bo dobil. Všeč so mi bili ljudje, na ogled so prišle cele družine, ki so si ogledale, kar so želele, nato pa dale prostor novim. Prodali so vse karte, kar se še nikjer ni zgodilo. V Pekingu pa je bilo drugače, lahko se skrije pred Londonom. Kar nekaj so improvizirali, ljudje so prihajali na ogled na ukaz, šole in tako.«

Na stadionu v Japonskem mestu Fukui s trenerjem Luko Cmokom
Sedaj zaradi preventive pred koronavirusom vse poteka brez publike. Vas to moti?

»V bistvu mi je glede publike vseeno, ali je ali pa ne. Ko mečeš, tako nikogar ne slišiš, saj se poskušaš odklopiti. Včasih te lahko še zmotijo, če so preglasni. No, saj je lepo, če je publika, ampak če je ni, je pač ni. Na to ne moremo vplivati. Bolj me skrbijo preventivni ukrepi, kako bo vse potekalo. Ponavadi sklenemo veliko poznanstev, iz vsega sveta, in se potem obiskujemo. Sedaj bo seveda vse skupaj omejeno.«

Ali so paraolimpijske igre nekaj posebnega?

»Seveda. Že krogi in naš znak naredijo svoje, tudi atmosfera je popolnoma drugačna. Tako kot na nogometni tekmi – ve se, ali gre za navadno tekmo ali za finale. To je tisti olimpijski duh, energija, ki se čuti povsod. Če si se na tekmovanju dobro odrezal, imaš dober občutek, drugače pač rabiš kakšen dan, da preboliš, da nisi naredil vsega, kar si si zadal. Neprijetno je, ker vsi pričakujejo kar medaljo, nihče pa ne ve, kako težko je priti do nje. V slovenskem prostoru že skoraj 10 let ni bilo nobenega atleta, torej sam vlečem ta paraatletski voz. Ljudje ne vedo, koliko odrekanja in vztrajnosti je potrebno.«

Vaš trener je Luka Cmok, tudi Šentjurčan. Kdaj sta pričela s sodelovanjem? Kakšna je njegova vloga?

»Treniram že okoli 20 let. S trenerjem Luko Cmokom sva skupaj od leta 2011. S športom sem se vedno po malem ukvarjal, od plavanja, do gimnastike, smučarskih skokov, turno smukov, v bistvu vse bolj adrenalinsko. Zdaj je še najmanj adrenalinsko od vsega. Luka je treniral v klubu istočasno kot jaz. Ko je zaključil svoje športno treniranje, je opravil licenco za trenerja in od takrat mi je pomagal. Pred Pekingom nekdo ni mogel z mano, pa sem prosil Luko in je šel z mano na priprave. Sedaj Luka skrbi za vse, od logistike do treningov, plana treningov, izvedbe treningov, včasih še fizioterapijo. Deklica za vse je.«

Kako vam uspeva, da lahko tako dolgo intenzivno ohranjate fizično pripravljenost?

»Če ne bi bilo fizioterapije, ne bi zdržal. Vsak misli, da je to samo masaža, pa ni tako. Ko greš s treninga, te vse boli, potem pa greš še na fizioterapijo, in te ponovno vse boli, ko te morajo »naštelat«, tako da nikjer ne uživaš. Z razlogom rečemo fizioterapija in ne masaža. Treningi morajo seveda biti strokovno vodeni. To je tako, kot z avtom – če z njim lepo ravnaš, bo dolgo deloval brezhibno, če pa ne, pa bo kmalu šel na popravilo.«

Kako vzpodbuditi mlade invalide k športu?

»Kako mlade vzpodbuditi – to je zelo težko. Najprej si morajo priti na jasno, kaj sploh želijo. Ali jim je dovolj, da samo gredo ven iz stanovanja, ali pa začnejo trenirati zato, ker jim nekdo »teži«, potem pa kmalu nehajo. Te stvari si morajo razčistiti v glavi, ter si reči, da bodo poskusili za šest mesecev in kar bo, pač bo. Po tem času tako vidijo, ali je to za njih ali ne. Sprašujejo me, kaj mi šport pomeni. Šport nima ravno nekega pomena, postane pa del življenja. Preživeti pa moraš tistih nekaj mesecev, da te pritegne. Ko začneš trenirati, si v prvih dneh popolnoma uničen. Nič drugega ne delaš, kot treniraš, spiš in ješ. Ko to prebrodiš, se pa telo navadi in tudi intenzivnost treningov se malo zmanjša. Na začetku moraš vložiti največ. Če želiš priti na to raven, je to na tričetrt že profesionalni šport, v kar pa večina ni pripravljena vlagati. Vsak bo prišel enkrat, dvakrat, trikrat, potem pa ne več. Na osebni ravni moraš imeti šport rad. Vse ostalo nič ne pomeni, če športa nimaš rad in nisi pripravljen za to nekaj narediti. Pravijo, da so ovire v glavi. To ni res – ovir ni. Je samo strah. Sam moraš nekaj vložiti, da prideš na osnovni nivo, in šele potem lahko rečeš, da bi želel nekaj več. Ampak takšnih zaenkrat ni.«

Z maskoto mesta Fukui
Letos tekmujete v disku. Kako je potekal trening, sploh v zadnjih tednih?

»Hja, zjutraj trening, potem srečanja z novinarji, nekaj poješ, potem pa je tako že večer. V povprečju treniram štiri ure dnevno, dve dopoldne in dve popoldne. Če ne štejem ogrevanja, seveda. Treningi pa izgledajo tako, da imava dva ločena sklopa. Na treningih na metališču delava na tehniki metov. To poteka kar pod domačim kozolcem, kjer pripraviva metalno ploščad, travnik imava urejen in mečeva. Drugi sklop pa poteka v telovadnici, kjer delava na fizični pripravi, moč, »gvihti«, meti medicinke, odvisno od tega, v katerem delu plana se nahajamo.«

Kako je s sponzorji, financiranjem?

»Sponzorji so in niso. Kaj veliko jih nisem niti iskal. V Osmici v Šentjurju so bili recimo takoj za to, da bodo sponzorji, tudi Občina Šentjur je prisluhnila, pa Okna in vrata Gradex, Keraplan Robert Plank s.p., Sportfizio Robert Drobne s.p. in Atletski klub Asfalt Kovač Šentjur. S financiranjem je tako, da Zveza za šport invalidov pokrije trenerja, treninge, priprave, tekme, ne pokrije pa športnika. Vse ostalo je nadgradnja in se moraš angažirati sam. Stroški so, če treniraš, in tega se zveza marsikdaj ne zaveda. Res je, da zavarovalnica kakšno stvar krije, ampak če se ti pa kaj predčasno zgodi, moraš pokriti sam.«

Kako bodo v Tokiu organizirane paraolimpijske igre?

»Prizorišče bo isto, kot je bilo na olimpijskih igrah. Tekmovanje bo na istem stadionu, kot je sedaj potekala atletika. Stanovali bomo v olimpijski vasi, tako kot so oni, le da bomo v spodnjih štirih ali petih nadstropjih. V bistvu je vse isto. V četrtek, 12. avgusta, gremo v mesto Fukui in tam bomo ostali 10 dni v neke vrste trening kampu. 23. avgusta gremo od tam v olimpijsko vas. Tekmovanje bo 29. avgusta zvečer ob 20. uri, potem gremo 2. septembra domov. Glede na vse omejitve bomo omejeni na olimpijsko vas, prizorišča za treninge, tekme, hotel in to je to.«

Kaj pričakujete od Tokia?

»Narediti bom poskušal najboljše, kar lahko. Zakaj bi si zadajal nek cilj? Napovedovanje ni v redu. Tudi trener pravi, da se je boljše obremenjevati z dobrim in tehnično popolnim metom, kot pa z mestom oziroma metri. Ker tisto bo že prišlo, če boš prav naredil. S temi vprašanji si ustvarjaš pritisk, ki ga ne rabiš. Boljše je iskati neko pravilno tehnično rešitev, da bo čim bolje, potem pa tudi vse ostalo pride za tabo.«

Kakšni so načrti za naslednje paraolimpijske igre?

»Počakajte en mesec, potem se bomo naprej pogovarjali. Najprej moram rešiti ta tokijski oblaček.(Uredništvo Šentjurčana, foto osebni arhiv Henrika Planka)

Sorodne novice

Heno na paraolimpijskih igrah osvojil šesto mesto

ViP

V Tokiu zastopane tudi šentjurske barve

ViP

Slovensko baklo nesli tudi Drameljčani

Jure Godler

Heno v Dubaju potrdil normo za Olimpijske igre

Jure Godler

Paraolimijec Henrik Plank bo zastopal Slovenijo

Jure Godler

Heno z novim državnim rekordom

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več