21.9 C
Šentjur
20/07/2019
sentjur.net

Intervju z Jožetom Kadenškom: »Doma najlepše sonce sije.«

Jože Kadenšek

Dolga Gora, 18. 1. 2019 – Jože Kadenšek je ljudski pesnik, folklorist in gasilec iz Dolge Gore. Prisotnost in veselje do pisane besede, pesmi in glasbe se kaže na vsakem njegovem koraku. V njegovem življenju se mu prepletajo poezija, domača glasba in ples. Jože je, seveda, na prvem mestu družinski človek. Je oče treh otrok, katerim vliva veselje do glasbe. Najstarejši sin Klemen igra harmoniko in je član ansambla Stop, hči Klavdija igra kitaro,  najmlajši Luka pa vse skupaj nadobudno spremlja. Skozi vsa Jožetova ustvarjanja mu vseskozi ob strani stoji in ga podpira tudi žena Karmen. Leta 1990 je iz takratne mladinske organizacije nastalo Kulturno umetniško društvo Trta (KUD) Dolga Gora, ki deluje še danes.

Folklora vam pomeni zelo veliko. Na kakšen način je ta povezana z vami? 

»Leta 1989 me je prijatelj povabil v folklorno skupino, ki je takrat delovala v Šentvidu pri Grobelnem. To mi je postalo takoj zelo všeč, zato sem dobil idejo, da bi folklorno skupino ustanovili tudi v Dolgi Gori. Takoj to ni bilo mogoče zaradi prostora, vendar ko je bilo to urejeno, smo tudi začeli z vajami. Na začetku se je zbralo že kar deset parov. Skupino je sprva vodila Marta Pelko iz Rogaške Slatine in kasneje Mitja Ocvirk. S tem so se uresničile tudi moje želje, za katere se je kasneje izkazalo, da niso bile samo moje, ampak tudi od nekaterih sovaščanov, ki so z veseljem in dobro voljo prihajali na vaje. 

Folklorna skupina je takrat veliko nastopala po zdraviliščih, domovih upokojencev, kjer smo plesali splete in zabavali druge. V našem delovanju skupine smo izvedli nekaj gostovanj. Tako smo odšli v Makedonijo in Essen. Leta 1995 smo se odločili, da gremo z narodnimi nošami in inštrumenti na Triglav. Najprej smo na Kredarici zaplesali dva venčka vsem planincem, ki so bili takrat tam, sodelovali smo pri maši in naslednji dan z nošami v nahrbtniku krenili proti vrhu, kjer smo se preoblekli v narodne noše in na vrhu Triglava zaplesali, kolikor se je pač dalo glede na kamenje in podlago. V teh letih nam je uspelo ustanoviti otroško folklorno skupino, ki jo že vsa leta vodim jaz.

Skupina še vedno deluje, v njej pa so se zamenjale že štiri skupine plesalcev. Obe folklorni skupini danes vodim jaz, plesalci in muzikantje smo med seboj prijatelji in med nami vlada res dobra energija, zato nam folklora ne pomeni samo plesa, ampak tudi zabavo in sprostitev. Pogosto pa skupaj po vajah tudi kaj zapojemo. Od leta 1991 redno pripravljamo tudi prireditev ob materinskem dnevu, ki je številčno zelo obiskana. Da ta prireditev gladko steče, so aktivni mnogi člani, med njimi še posebej Damjana Firer.«

Plesalci otroške folklorne skupine KUD Trta Dolga Gora, ki jih vodi Jože Kadenšek

Ste človek z ogromno talenti in hobiji, pred časom ste s pomočjo družine predstavili svojo pesmarico z naslovom »Doma najlepše sonce sije«, v kateri so zapisani res krasni verzi, ki sežejo človeku globoko v srce. Kje ste našli ideje in navdih za pisanje? 

»Ne vem, če sem ravno človek mnogih talentov, vendar nekako poskušam uresničiti vse, kar me veseli, in napisati tisto, kar mi pogosto pride na misel. Že v osnovni šoli sem napisal nekaj pesmi, kasneje še nekaj po odsluženem vojaškem roku in potem dolga leta nič. Dobrih petnajst let nazaj pa se je ta želja pisanja zopet prebudila v meni in tako je nastalo kar nekaj novih pesmi. Kako so mi uspele, ravno ne morem reči, saj to bolje vedo ljudje, ki so me poslušali oziroma so pesmi tudi prebrali.

Moje pesmi so domoljubne, ljubezenske, največ pa je pesmi, ki so bile namenjene slavljencem. Tako sem mnogim napisal svojo pesem na znano ljudsko melodijo. Po navadi je bilo tako, da sem se prej dogovoril z muzikanti, na to pa pripravljene kopije razdelil med goste, da smo pesem vsi skupaj zapeli. S svojimi pesmimi sem se predstavil tudi v Skomarju, kjer v Skomarski hiši potekajo prireditve pod naslovom Jaz mam en star znucan koš.  S svojimi pesmimi sem se predstavil tudi v domačem kraju, kjer sem predstavil svojo pesniško zbirko z naslovom Doma najlepše sonce sije, kasneje pa tudi na Aninih večerih na Prevorju. 

Napisal sem tudi nekaj pesmi ob žalostnih dogodkih slovesa. Tako sem med drugimi napisal dve pesmi Zdenki v slovo in Jožku v slovo, ker sta bila dolga leta del naše folklore, aktivna člana ter z dušo in srcem predana Kulturnemu  društvu Trta Dolga Gora. Da je bila natisnjena moja pesniška zbirka, gre seveda zahvala moji družini, predvsem moji svakinji Petri Skale.« 

Niste samo družinski človek, ste tudi folklorist, gasilec, humorist … Kako je vse to povezano z vašim življenjem in vsakodnevnim urnikom?

»Gasilec sem že 39 let in si ne morem niti zamisliti, da ne bi bil gasilec. To poslanstvo mi je tako priraslo k srcu, da mi je prav tako pomembno kot kultura. Folklora, gasilstvo in družina, kako vse to usklajevati med seboj?! Včasih je bil kar problem, saj vse vzame kar nekaj časa. To je ena od žrtev, ampak če to rad delaš, potem nekako gre, je pa res, da nekatere stvari potem tudi pešajo in morda bi lahko v družinskem življenju naredil kaj več, pa morda nisem, ampak na koncu gre vse skupaj v zakup.«

Da vam ljubezen do glasbe veliko pomeni, se kaže tudi v vaši družini. Ne samo vi, tudi vaši otroci radi poprimejo za inštrument in z vami zapojejo. Na kakšen način ste jim predali to ljubezen do glasbe?

»Že od rane mladosti sem rad pel v cerkvenih in prosvetnih pevskih zborih in skupinah. Petje je bilo že od nekdaj prisotno v moji družini in to mi je nekakšna dota, saj me je za petje navdušila ravno moja mama, ki je tudi sama pela v cerkvenem pevskem zboru več kot petdeset let. Vedno sem si želel, da bi igral kakšen inštrument, vendar se ga nikoli nisem učil in ravno to, kar sem jaz nekako zamudil, sem hotel prenesti na otroke, zato sem jim dal vse možnosti, da so se lahko učili kakšnega inštrumenta. Vsi družinski člani zelo radi zapojemo s folkloristi. Več kot deset let je v društvu deloval tudi mešani oktet, na katerega imam zelo lepe spomine. Vodil ga je Alojz Firer iz Dolge Gore. «

Folklorna skupina KUD Trta

V današnjih časih mladina raje posega po tujih in neslovenskih pesmih, ki so trenutno na sceni. Kaj bi vi predlagali mladini glede ohranitve naše domače ljudske pesmi in običajev, ki so del naše kulture? 

»Jaz mladini ne bi imel kaj predlagati. Jaz bi predlagal vzgojiteljem in učiteljem, ker sem mnenja, da se vse preveč učijo že tudi v vrtcu tujih pesmi. Spomnim se dogodka izpred kar nekaj let, ko so nastopali otroci iz vrtca na nekem občnem zboru in so pri tem zapeli kar nekaj angleških pesmi. Kasneje smo se vsi med seboj spraševali, če bomo v prihodnjih letih imeli tudi občni zbor v angleškem jeziku. Ni mi vseeno, da se to dogaja, zato sem že večkrat povedal in izrazil mnenje mnogim radijskim napovedovalcem, ko smo se takole pogovarjali, in jih vprašal, zakaj ne vrtijo več slovenske glasbe, in veste, kaj so mi odgovorili?! Da mladina dandanes posluša samo še tujo glasbo!

Vse pogosteje pa se dogaja, da se mladi oddaljujejo od običajev in navad, ki so doma na naših tleh že vrsto let. Internet je tisti, ki prevzema oblast nad mladimi in vse pogosteje se zgodi, da so mladi že zgodaj zelo zaposleni in imajo veliko obveznosti. Prav tako pa smo konec koncev krivi tudi mi, ker se ne potrudimo dovolj, da bi jih pritegnili, zato se mnoga društva toliko bolj trudimo, da pridobimo naklonjenost mlajših generacij, saj nam vsaj tako ostaja upanje, da se bodo stari običaji še ohranili in šli skozi generacije naprej.«   

Hvala za vaš čas in prijazno besedo.

(Tjaša Ferlež)

Sorodne novice

Na 37 km dolgo pot skozi tri občine

Tjaša Ferlež

Popoldan posvečen mamam

Tjaša Ferlež

Prejeli smo: Biserna poroka Jožice in Janka Kadenšek

Jure Godler

Oktoberfest v Dolgi Gori

Jure Godler

Dan mladosti obarvan s folklornim plesom

Jure Godler

Kako so se otroci zabavali včasih?

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več