Kalobje, 4. 4. 2020 – Dominika Gračnerja večina pozna kot Dominika s Kalobja. Človeka, ki je precej rad v družbi. Leta, ki jih šteje, so ravno na sredini med 35 in 40, kar pomeni, da je že kar dolgo na sceni in verjetno je tu pravi razlog, da je marsikdo že slišal zanj. Uživa v dolgih debatah z »modrimi« sogovorniki, s katerimi se loteva vsakdanjih tem, v razpravi pa zatavajo tudi v ekstreme – v smeri zgodovine, filozofije, erotike, modrosti in človeške norosti.
“Če bi bil normalen, bi živel od narave, ljubezni, svobode, duševnega miru, po svoji veri in vesti (hahaha),” nadaljuje. Od kar pomni, je povezan z ljubiteljsko kulturo. “Najbližji mi je seveda gledališki oder, ki je v bistvu smisel moje duše, lahko pa rečem, da se solidno znajdem tudi kot scenarist in režiser. Nekje globoko v sebi pa skrivam veliko strast do poezije. Rad jo prebiram, ko pa najdem inspiracijo, predvsem pa potrebo po pisanju, jo tudi ustvarjam,” še pove.
Zadnja leta je član Epik Teatra, kar mu je povrnilo precej ustvarjalnega elana, saj je že dolgih 15 let eden od ekipe »Kalobških smehotrelekov«, ki v navdihu delujejo kot neodvisna gledališka skupina. “Na življenje gledam z realnim optimizmom, ki pa ga spremlja nekontrolirana komedija, brezglava ljubezen in neodvisna svoboda (hahaha).”
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Vprašanje, za katerega se bojim, da bo v prihodnosti izgubil čarobnost, glede na način življenja, kot ga danes živijo mladi. Seveda je spominov, predvsem pa lumparij ogromno. Kar tekmujejo, katera je bila bolj izvirna, butasta, ekstremna … Nekatere so bile poučne, nekatere boleče, nekatere celo na meji policijskega zapisnika, v glavnem pa uporniške, predvsem pa doživete, preživete in težko ponovljive!
Če izpostavim eno. Bilo je malo pred informativnimi dnevi za vpise na fakulteto, ko sva s prijateljem, sošolcem, v petek ignorirala šolske obveznosti in degustacijsko preizkušala zvarke, v katerih je bil prisoten alkohol, do meje, ko je bila moč zvarkov enostavno premočna za mlado nedolžno fantovsko telo. Ob prihodu domov nisem mogel odkleniti vhodnih vrat, da bi prišel v hišo. Sledilo je še nekaj poskusov preplezati v “Trojansko utrdbo”, vsi neuspešni. Se je pa na seniku tudi dalo prespati.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
Šolo sem obvladoval bolj kot ne po instinktu in relativno kar uspešno. Mislim, da so predmeti in izobraževalni sistem za mladega človeka le ogrevanje in dril možganov za vse, kar se naučiš kasneje v življenju. Predmeti mi niso delali toliko preglavic, kot pa sem si preglavice ustvarjal sam s svojo lenobo, z uporništvom, bujno domišljijo, s svojim pogledom na sistem. Določene stvari so se mi pač zdele nepomembne in sem se jim pač upiral. Rad sem imel zgodovino, geografijo, tehniko, kasneje sem pa “skapiral” matematiko in fiziko. Najmanj sem bil talentiran za tuje jezike, ker sem jih preprosto sovražil – sem pač Slovenec.
Kot standup komik se velikokrat soočate z nepredvidljivimi situacijami. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka?
Oder je nepredvidljiv, kot življenje. Vedno znova se znajdeš v nepredvidljivih situacijah, ki te izzovejo, da reagiraš improvizirano. Veliko lažje je, če ti je improvizacija blizu, in če sem lahko tukaj malo samovšečen mislim, da sem na tem področju zelo dober. Seveda gre pa tu zahvala naši fantastični ekipi Improgalaktikov, ki je razlog, da si lahko rečemo »majster«.
Na predstavi »Kalobje se smeje« je bil skeč, ki je bil tematsko postavljen v lik uradnika in očeta, ki je prišel prijavit sina novorojenčka, za neko evidenco. Igral sem očeta in v komično nerodnih odgovorih na vprašanje uradnika naju je s soigralcem Ervinom popadel neobvladljiv smeh. Ker nastala situacija ni bila rešljiva, sem zapustil oder. Ponesrečen poskus se je izkazal za še bolj simpatično smešno in vse se je dobro izšlo.
Kateri dopust vam je ostal v najlepšem spominu? Kaj ste tam doživeli?
Nisem človek, ki bi dopust načrtoval, ker se mi zdi to prevelika izguba energije. Dopust je vseprevečkrat nekakšna šablona kako, kje, s kom, kako dolgo, za koliko denarja, za koliko shujšat, da si lep v kopalkah itd. Meni je dopust, če se dovolj svobodno sprostim, pozabim, da sem samo številka v sistemu, da mi ni treba gledati, kolko je ura in da mi ni treba paziti, če se neprimerno obnašam. Zelo rad hodim na vikend izlete Amsterdam, Beograd … Seveda pa obožujem vse pokrajine v Sloveniji, predvsem Belo krajino in Kolpo.
Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?
Sem precej tehnični tip človeka in se lotim marsičesa. Pregovor pravi »več znaš, več veljaš«, jaz pa ga prevajam v »več znaš, več garaš« (haha). Moram pa povedati, da imamo mladega kužka Lorda in je v tistem obdobju, ko demolira praktično vsako igračo v rekordnem času. Gumijasta žogica zdrži približno en dan, plastične igrače le nekaj ur.
Če pa jih ne uniči, jih kje izgubi. V času, ko pač mu ne morem kupiti novih igrač, je Lord je zelo nesrečen. Zato sem mu naredil igračo, ki je sicer še prototip in v fazi dodelave. Uporabil sem odslužen škorenj, vrvico, nekaj dodatne gume, vezice in še nekaj materiala, ki je poslovna skrivnost zaradi interesov patenta. Lord je navdušen in igrača je funkcionalna. Sledijo še detajli na vizualnem področju in nekaj testnih dni – potem se pa se z Lordom nadejava zaščititi patent. Sledila bo masovna proizvodnja in prodor na svetovno tržišče.
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano oz. slavno osebo?
Glede na to, da se rad pogovarjam, je to lahko vsak, s katerim imava vsaj delno skupne poglede na določeno temo. Če pa bi lahko izbiral, bi z veseljem podebatiral s Slavojem Žižkom, Sašom Hribarjem, papežom Frančiškom in Damjanom Murkom. Melanijo bi recimo rad vprašal, če ima strah pred okulistom.
Koga pa iz naše občine in zakaj?
Ko bo ta situacija s koronavirusom mimo in ko bomo skupaj zakorakali v nek nov svet, z novimi pogledi na naravo, na način življenja. Želim si, da bolj spoštujemo ljudi in njihove vrednote, stisk roke, objem, morda poljub s prav vsakim prebivalcem naše prelepe občine na eni veliki veselici, žurki, koncertu, pevski reviji, folklorni reviji, gledališki predstavi in katerikoli kulturni prireditvi … Samo to si želim, če ni preveč.
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, v kateri bi in kateri lik bi bili?
Kar se tiče pravljic, moram priznati, da sem malo iz forme. Pravljice se vse tako ali drugače končajo. Pravljica se ne bi smela nikoli končati, morala bi se nadaljevati v neskončnost tako kot, vsaj upam, tudi življenje na Zemlji. Raje kot pravljice imam risanke in če bi bil lik v risanki, bi bil Bacek Jon!
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Ni ravno delo, ampak dolgoletna želja, ki že tako dolgo zori v moji glavi, da je začela malo zaudarjati. Aja ne, ne, to sem jaz, ko se nisem stuširal (haha). Poskušam se naučiti igranja kitare. Trenutno sem v fazi teorije. Trudim si utrditi prste s prijemi in priznati moram, čeprav imam velik prag bolečine, boli ko hudič. Vem, da je še pred mano zelo dolga pot, vse, kar imam na razpolago, je volja. Imam pa dolgoročni načrt, da bi si za Abrahama zaigral na kitaro pesem Rad bi bil baraba, pa mi ne pustijo.
Kaj vam je najbolj všeč v Amsterdamu? Bi delili kakšno dogodivščino od tam?
Saj veš, Jure, kar se zgodi v Amsterdamu, ostane v Amsterdamu (hahaha). Lahko pa ob kakem pirčku rečeva kakšno na to temo. Je pa res, da vsakemu toplo priporočam, da obišče Amsterdam.
Lahko z nami delite vaš najljubši vic?
Joža opazuje slepega moškega, kako se s psom vodnikom pripravljata, da bosta prečkala cesto preko zebre. Stojita na pločniku in nikjer ni nobenega avtomobila. Naposled pa pes vodnik vstane in skupaj se podata preko ceste. Ravno v tistem trenutku pripelje avtomobil. Zasliši se cviljenje gum, hupanje in le za las avto obvozi pešca s psom vodnikom. K sreči prideta nepoškodovana na drugo stran.
Joža vse to opazuje in skoraj se od strahu podela v hlače. Slepi moški se na drugi strani ceste ustavi in začne božati psa po glavi. Ko Joža to vidi, steče do gospoda in razburjeno vpraša slepega: “Ja pa za božjo voljo, kaj zdaj božate tega psa, če vas je skoraj popeljal direkt pred avto?” Slepi gospod pa mu odgovori: “Saj ga ne božam, samo orientiram se, da ga bom v rit brcnil.”