22. april 2020 – Že po kratkem tipkanem pogovoru z Alenko Križnik človek ugotovi, da na svet gleda malce drugače. Bolj svobodno, s posebnim čutom za lepo in z mislijo, da so sanje uresničljive tu in zdaj: “Imam težavo, da ne čakam na »penzijo«, da bi uresničila sanje. Dejansko so se mi že vse uresničile. Želim si le, da otroci odrastejo in uresničijo svoje.” Nadaljuje, da rada počne toliko stvari, da se mora zavestno odločiti, da česa ne izpusti: “Najbolj me osrečuje petje v skupini, najraje v družini, čeprav mi to bolj redko uspe ?.” Je tudi prostovoljka Slovenskega društva Hospic ter članica Literarnega društva Šentjur. Predlani je izdala otroško pravljico Dežni škrat in nezadovoljni ptič. Pravi, da jo pisanje navdaja s posebnim občutkom, saj “Se lepe stvari lepše, težje pa lažje prenašajo, če jih delimo z drugimi.”
Lahko z nami delite kakšen spomin ali lumparijo iz mladosti?
Iz mladosti se spomnim dobršne mere brezskrbnosti, iskanja mladih mačk po visokih kozolcih in iger z žogo, gumitvista in zimskega sankanja pri polni luni s prijatelji. Enkrat je moral eden od otrok domov naredit nalogo, ker je prej ni. Ker ni bilo dovolj sani, smo si jih menjavali in medtem ko ga ni bilo, so se ene zlomile. Lastnik jih je »dobrodušno« pripravil zanj in ko se je vrnil in se skušal zapeljati, ni šlo, izgledalo pa je tako kot, da so se zlomile njemu. Kar nekaj časa je trajalo, da smo mu povedali resnico, saj so od smeha tekle solze.
Kateri šolski predmet vam je povzročal največ in kateri najmanj preglavic?
Največ težav sem imela z matematiko, najmanj pa s telovadbo, z likovnim poukom in glasbo.
Kot pravnica morate tudi veliko pisati. Morda od tod literarna žilica, novinarski čut? 🙂
Zelo rada pa pišem. Ob tem vprašanju sem se spomnila novinarskega krožka iz osnovne šole. Morala sem opraviti en intervju s starejšim gospodom iz vasi in čez precej časa mi je njegova soseda povedala, da je rekel, da bom zagotovo novinarka, ker še ni odgovoril do konca na moje vprašanje, ko sem imela pripravljeno že novo. Morebiti je tudi to nekako pozitivno vplivalo na mojo samozavest. Življenju sem hvaležna za »neopazne« ljudi, ki so pozitivno vplivali na mojo pot. Veliko jih je in nihče jim ne poje slave, razen moje srce v svoji tihi kamrici.
Katera jed je vaša največja mojstrovina? Nam lahko zaupate recept?
Kuhanje ni moja vrlina. Najraje imam povsem enostavne jedi. Čebulo narežem na lističe, korenček na koščke in dušim cca 10 minut, nato dodam bučke in piščančji zrezek, solim in popram (lahko se tudi začini po lastni želji) in to popražim na precej visoki temperaturi, da se rjavo zapeče, nato zmanjšam in še kakšnih 10 minut dušim, proti koncu zalijem z vodo, da je sočno. Posebej skuham piro v slani vodi in zraven naredim veliko skledo solate. To je moja najljubša jed, ki jo naredim sama. Sicer pa težko konkuriram moji mami, zato je bilo prvo vprašanje naše najmlajše po uvedbi karantene, kam bomo sedaj hodili na dobro hrano, ko k babici ne smemo.
Pri katerem delu oblačila ste najbolj izbirčni?
Imam zelo različna obdobja. Ko se zredim, imam težave z vsemi in raje sploh ne zahajam v trgovine. V tem obdobju sem zdaj in je oblačenje eno od dobrih strani karantene, ker sem lahko »svobodna« tudi glede oblačil. Na splošno pa ne nakupujem rada, tako da je to moja šibka točka.
Katero stvar ste doma nazadnje sami popravili?
Od »ženskih« stvari pogosto kaj zakrpam, ravno danes ene superge. Kar se pa tehničnih stvari tiče, pa raje prepustim možu. Če se čiščenje odtokov šteje za popravilo, pa sem enega očistila kak mesec nazaj.
Koga bi izbrali, če bi lahko na klepet povabili katero koli znano osebo?
Borisa Pahorja.
Če bi lahko živeli v kateri koli pravljici, kateri lik bi bili in zakaj?
Bila bi dvanajsta vila v Trnuljčici, ki še ni podarila svojega darila in je urok trinajste vile spremenila, tako da Trnuljčica ni umrla, temveč utonila v stoletni spanec, zato ker rada skušam rešiti, kar se rešiti da.
Katero delo, ki ga odlagate že nekaj časa, bo sedaj prišlo na vrsto?
Kar se dela tiče, se stvari niso kaj dosti spremenile, ker se od doma da veliko narediti. Sestanki pa se izvajajo online. Ker pa sedaj ni potrebno voziti otrok na obšolske dejavnosti, imamo dejansko popoldanski čas zase in letos smo ga veliko namenili za družinska druženja, družabne igre. Precej več časa kot običajno pa smo namenili vrtu.
Plemenito poslanstvo Hospica tudi v času karantene ne počiva. Najbrž je proces poslavljanja v času, ko fizični stiki niso dobrodošli, za svojce in umirajoče toliko težji. Kako trenutno poteka delo?
Res je. Poslovitev od drage osebe je izjemno pomembna za proces žalovanja, zato trenutno stanje ni ugodno za umirajoče in žalujoče ter njihove svojce, predvsem, če so jim onemogočeni stiki. Slovensko društvo Hospic je po vsej Sloveniji dosegljivo na Sočutni telefon, kamor lahko pokličejo žalujoči, svojci umirajočih bolnikov, bolniki sami in vsi, ki morebiti iščejo odgovor na vprašanja, ki si jih zastavljajo ob spremljanju težko bolnega svojca ali po izgubi njim drage osebe, lahko ga priporočite tudi prijateljem ali znancem za podporo v procesu žalovanja. Opravljajo se tudi nujni/akutni obiski bolnikov in njihovih svojcev, s strogimi varnostnimi ukrepi, ki predstavljajo varnost pred okužbo za izvajalce in uporabnike. Lokalno se lahko pokliče na Območni odbor Celje, na telefonske številke 051/ 415 446 in 051/418 446. V kolikor se lažje izražajo s pisanjem, lahko pošljejo elektronsko sporočilo na celje@hospic.si. Če ne morejo ali ne želijo govoriti, lahko tudi pišejo na elektronski naslov: celje@hospic.si.
Imate morda sestavljen spisek, kaj vse boste počeli, ko se stanje normalizira?
Nimam. Trudim in učim se živeti življenje polno vsak dan. Ne želim, da bi mi normalizacija stanja posrkala v stari nori ritem. Želim ohraniti tisto dobro, kar je situacija prinesla – možnost iskanja notranjega miru in zaznavanja veličastnih stvari, kot so spomladansko cvetje, ptičje petje in brezskrben otroški smeh – če jim vzameš telefone.
