Planina pri Sevnici, 14. 12. 2017 – »Pred mnogimi leti so se trudili, da bi šolo dobili in znanje delili. Verjeli so v sanje bodočega uma, tudi za tiste brez prav´ga poguma,« se glasi prva kitica himne OŠ Planine pri Sevnici, avtorice Alenke Križnik, ki so jo premierno zapeli tamkajšnji učenci ob praznovanju 200-letnice javnega šolstva na Planini pri Sevnici. Prireditev je potekala v četrtek, v tamkajšnji šolski telovadnici.
V uvodu je številno občinstvo, med katerimi so bili tudi bivši učitelji, ravnatelji okoliških osnovnih šol ter predstavnica Občine Šentjur Alenka Stojan, pozdravila ravnateljica OŠ Planina Matejka Zendzianowsky. Samo prireditev pa je zaznamovala predstava, ki so jo pod mentorstvom Urške Tisel in Nine Gradič Planko uprizorili učenci in je odstirala zgodovino javnega planinskega šolstva. Iz sedanjosti, z vsemi blišči in glasnosti sodobne tehnologije, so se vrnili v začetek planinskega šolstva, ko se je pisalo leto 1817. Podali so se na pot in po določenih obdobjih kronološko pričarali vzdušje v šolskih klopeh, kjer so prevladovale stroge šolske »manire«. Šolski sistem je bil popolnoma drugačen od današnjega Ob tem so odstirali pomembne mejnike z reformami in osebnostmi, ki so pustile svoj pečat v kraju ali širše.
Od tablice do tablice
Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik, ki so ga naslovili Od tablice do tablice. V njem so zbrane vse podrobnosti od samega začetka delovanja šole do današnjih dni. Iz bogate zapuščine šolskih kronik jih je povzela in uredila Polonca Volavšek. Ravnateljica Zendzianowsky, ki je ravnateljsko taktirko prevzela leta 2012, se je na koncu zahvalila vsem, ki so pomagali pri izvedbi prireditve in nastajanju zbornika. Oder so še enkrat zavzeli učenci in premierno zapeli šolsko himno.
Zbornik so skupaj s tablico prejeli vsi obiskovalci prireditve, ki so si na koncu lahko ogledali še likovno razstavo, nastalo pod mentorstvom Frančiške Hvalc. »Ponosni na preteklost z željo po znanju in napredku zremo v prihodnost,« zaključuje svojo namenjeno besedo v zborniku ravnateljica in se skupaj z vsemi Planinčani še kako zaveda, da šola ni le hram učenosti, temveč srce kraja, ki utripa z njim s številnimi prireditvami in srečanji, ki se odvijajo v njeni telovadnici. (Majda Rezec)
