Ljubljana, 5. 12. 2019 – Državni svet Republike Slovenije je danes v Ljubljani podelil priznanja najzaslužnejšim prostvoljkam in prostovoljcem za leto 2019. Med prejemniki plakete, ki jih je bilo 14, je poleg Albine Karmuzel prejela priznanje tudi predsednica društva Spominčica Šentjur Mojca Stopar. Za priznanje jo je predlagalo Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Celje. Tako imamo Šentjurčani kar dve prejemnici priznanj.
Obrazložitev
Mojca Stopar je od junija 1984 zaposlena na neonatalni enoti Ginekološko-porodniškega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Opravljala je delo srednje medicinske sestre. Leta 2014 je kot organizator socialne mreže diplomirala na Ekonomski šoli Celje – višji strokovni šoli. Vseskozi se je dodano izobraževala, najprej v službi na področju dojenja, kajti njihova ustanova je leta 1998 pridobila naziv novorojencu prijazna porodnišnica. Kasneje so jo življenjske situacije prisilile, da je pričela pridobivati dodatna znanja tudi na področju demence.
Njena mami je namreč zbolela za Alzheimerjevo demenco in postali so popolnoma nemočni v nudenju pomoči. Ravno leta 2008 se je v Šentjurju ustanovilo društvo za pomoč demenci – združenje zahodno štajerske pokrajine za pomoč pri demenci Spominčica Šentjur. Aktivno je pričela z delovanjem v Spominčici Šentjur leta 2010, najprej kot njihov uporabnik, kasneje pa kot članica upravnega odbora. Po spletu okoliščin je leta 2013 postala predsednica Spominčice Šentjur in že drugi mandat opravlja to funkcijo.
Nova znanja
V tem obdobju je pridobila veliko novih znanj in tudi sedaj se je kot predsednica trudila, da skrbnikom in obolelim za demenco nudi pomoč v obliki predavanj, delavnic in medsebojnega druženja z izmenjavo izkušenj. Ker v njihovem društvu delujejo kot prostovoljci, skrbijo tudi za izobraževanje le-teh, kajti zavedajo se, da so le tako lahko na tekočem z vsemi novostmi in lahko objektivno pomagajo vsem, ki seveda želijo njihovo pomoč.
Vsekakor je njeno delo v službi (opravlja namreč troizmensko delo) zelo naporno, veliko prostega časa pa ji vzame tudi delo v Spominčici. Zato se poskuša sprostiti predvsem v naravi (hodi v hribe, kolesari, pozimi smuča in potuje). Seveda si vzame čas za svojo družino, ki ji vseskozi stoji ob strani in jo podpira. Ve, da ji je Spominčica veliko pomagala pri poznavanju bolezni in predvsem, kako s pravim pristopom živeti in ravnati z nekom, ki zboli za demenco.
Zato se njej in vsem, ki delajo v Spominčici, zdi pomembno dosedanje delo in veseli so vsakega odziva, ki ga dobijo s strani uporabnikov. V posebno veselje pa jim je, da so odzivi pozitivni. Seveda se velikokrat zgodi, da je dela enostavno preveč in se zdi, da ne bo več zmogla, ampak po drugi strani pa ji to delo daje dodatno energijo, zadovoljstvo z njihovimi uporabniki in tudi zanjo je sreča, da ve, da so nekomu polepšali dan vsaj za kakšno urico, kajti zavedajo se, da Spominčica dela za ljudi, ki potrebujejo pomoč. (Jure Godler)
