Ljubljana, 11. 4. 2016. V Državnem zboru je potekalo zasedanje 26. Nacionalnega otroškega parlamenta. Nič posebnega, bi si mislili. Poteka vsako leto in otroci pač povedo, kar so jim učitelji naročili, naj izpostavijo. Morda bi si mislili, da je pogovor tekel le o določenih predmetih, ki se otrokom zdijo dolgočasni, o tem, kako so učitelji nepošteni in krivični in o tem, kaj vse bi želeli imeti, pa čeprav ima razvejani slovenski otrok že skoraj vse.
Ciril Cerovšek, predsednik 25. Otroškega parlamenta, je prišel do zaključkov, ki vam jih predstavljamo. Kaj pa če bi vam povedal, da smo se pogovarjali o aktualni situaciji v državi, o alkoholizmu v Sloveniji, vse pogostejših motnjah hranjenja, o situaciji na socialnih omrežjih, o tem, kje pridobiti izkušnje, glede na to, da se za zaposlitev tako zelo zahtevajo, o tem, zakaj je trg dela katastrofalen in zakaj je mladostnik večino adolescence le za ekranom.
Govorili smo o družini, prijateljstvu in o mnogih stvareh, za katere se zdi, da jih pozabljamo. OK, o težavah in napakah Slovenije je bilo spregovorjeno in kaj zdaj? Gremo domov in se zavalimo pred TV? Ja, to so v Državnem zboru nekako pričakovali od nas. Če jim dovolimo, da se pritožujejo en dan v letu, imamo potem še 364 dni miru. Tak odnos je v prejšnjih letih začutilo mnogo od devetdesetih zbranih mladih in mnogi so želeli sprememb. Zato je bilo v šestindvajsetletni zgodovini parlamenta kar nekaj poskusov ustanovitve nekakšne otroške vlade, izvršilnega odbora Otroškega parlamenta, a nekako ni prišlo do realizacije. Do letos…
Sam sem, kot predsednik Otroškega parlamenta v odhajanju, z delovnim predsedstvom 26. Otroškega parlamenta dal pobudo za Nacionalni odbor mladih. Povezali smo se mladi iz vse Slovenije in skupaj z Zvezo prijateljev mladine Slovenije ustanovili Nacionalni odbor mladih. In kaj zdaj? Da, začeli smo brcati in iz vseh predlogov in rešitev, ki so bili izpostavljeni na otroškem parlamentu, smo sestavili poslanico, ki smo jo razdelili vsem. S tem mislim na poslance, nevladne organizacije, varuhinjo človekovih pravic (s katero se srečamo ta mesec) in našega cenjenega premieja g. Cerarja. Kako se bo vse obneslo na dolgi rok, ne vemo, vemo pa, da se je v slovenski mladini začela prebujati želja, želja za spremembe. (Ciril Cerovšek, Nacionalni odbor mladih)
