Chamonixu, 12-17. junij 2021 – Za ljubitelji vrtoglavih pečin in turne smuke je leto, polno “samozadrževanja”, saj se je bilo zaradi epidemije stežka premakniti iz države, nekaj časa celo znotraj nje. Kljub temu so člani Plezalnega kluba Rifnik Šentjur realizirali del začrtanega programa. Peterica šentjurskih plezalcev – Grega Marinšek-Marinko, Uroš Cigljar, Boštjan Dečman, Nejc Škrablin – Škrebl in Tilen Cmok – se je za krono na sezono podala še v tujino – na najvišji francoski vrh Mont Blanc.
Pot jih je peljala čez Italijo do francoske meje, do doline Valsavaranche, kjer so 12. junija pričeli s svojo odpravo. Gran Paradiso je bil njihov prvi aklimatizacijski cilj, kjer so prenočili na malenkost nižji višini od našega očaka. “Glede na našo pripravljenost smo 4061 m visok vrh dosegli brez večjih težav. Zgodnja smuka pa je poskrbela, da je bila snežna podlaga na vrhu še čisto trda, nižje proti koči pa smo vozili po prijetno mehkem južnem snegu,” se razgovorijo o naslednjem jutru. Z dovolj mlade energije so se uspeli še isti večer prebiti do mesteca Chamonix, kjer so pred grizenjem na najvišjo goro Evropske unije predahnili en dan in se oskrbeli “z velikimi količinami magnezija.”
Iz mesta Chamonix, znano po zimskih olimpijskih igrah leta 1924, so se plezalci z gondolo odpravili do Plan de l’Aiguille, od koder so skozi razbit ledeniški svet ledenika Bossons (opremljeni s smučmi, kakopak) krenili do koče Grands Mulets na 3051 metrih nadmorske višine, kjer je sledila še zadnja priprava na veliki vzpon. “Nekaj čez eno uro zjutraj nas prebudijo budilke in po kratkem obedu se še vsi rahlo zasanjani po jeklenicah spustimo nazaj na ledenik in že sledimo lučkam ostalih navez. Hoja s smučkami je bila v strmejših delih kar zanimiva, saj je noč lepo utrdila sneg,” povedo in dodajo, da so sonce in prvi pogled na francoskega očaka dočakali šele po treh urah prebijanja skozi ledenik. Vrh Mont Blanca so osvojili ob deseti uri dopoldan, po 1800 premaganih višinskih metrih.
O spustu z gore govorijo z navdušenjem, a kljub temu opozorijo na previdnost: “Smuka je v zgornjem, strmejšem delu je zahtevala veliko koncentracije, saj so si ledene plošče sledile ena za drugo.” Tudi simbolno so smučarsko sezono zaključili po treh urah in 2600 premaganih metrih, ko prispeli do snežne meje. Zadovoljni so z uspešno odpravo, ki so jo zaključili še s spustom skozi ledeniško moreno do vzpenjače in Chamonixa. Z veseljem pridodajo, da se bodo v francoske Alpe še vrnili, “saj je še tam ciljev za naslednjih 200 let!”
