Čas, gospodar naših življenj. Tebi, draga Majda, čas ni izbrisal samo ljubljene stezice in otroških sanj, izbrisal ti je dneve, mesece in leta, ki bi jih še morala užiti. Čas in z njim minljivost nas vse postavita na isto izhodišče in, kot pravi dr. Trstenjak, ko rastemo, rastemo v življenje, obenem rastemo tudi v smrt.
Spoznali smo te kot izjemno toplo in radostno žensko. Tvoje sodelovanje v dejavnostih na področju kulture je bilo iskreno in predano. Vsega, česar si se lotila, je bilo premišljeno v želji, da bo prav in da bo dobro. Zato smo te radi vabili k sodelovanju, ker smo se nate lahko zanesli. Več let si bila članica izvršnega odbora Zveze kulturnih društev Šentjur in leto dni nazaj, prav v tem času, si kulturnikom v časopisu Kulturna zaveza, za 50. obletnico delovanja šentjurske Zveze namenila hudomušno pesniško torto rekoč:
… vsak svoj košček naj dobi,
da s svobodnim krilom poleti,
kot neizpet poet še naslednjih 50 let.
Tvoj optimizem nas je bodril, pripovedi o kmečkem življenju pa o tvoji družini, kot si v predgovoru svoje knjige zapisala »zlatih otrocih in dobrem možu«, so v naša druženja prinašala sproščenost in dobro voljo. Vedno si nas opozarjala na kulturne potrebe malih krajev, takšnih, kot je tvoje Prevorje, kraj prostranega zvezdnega neba in prelepih razgledov. Morda je prav odprtost tega kraja sredi Kozjanskega kriva, da so tukaj tudi ljudje tako razgledni in odprti. Ti si bila takšna.
Prinašala si nam izkušnje svoje sredine, ki je utripala z enim srcem. Doli v dolino si nam pripeljala tvoje pevke in pevce, ki so prav zaradi tebe in tvojega prizadevanja ohranili premnogo ljudskih pesmi in viž. Pesem te je spremljala vse življenje. S svojim pesniškim darom pa si v zapuščino ljudske glasbe dodala še poustvarjalno moč. In nekoč, ko bo gospodar – čas – zabrisal še zadnje tvoje stezice, bodo prevorski pevci še vedno peli tisto pesem o svojem kraju in postala bo ljudska, kot si bila ti ljudska in vse navzoča nekoč med njimi.
Zelo dobro si razumela, kaj pomeni v življenju rasti, se učiti. Spoštljivo si poslušala tiste, ki so vedeli in znali več. Kulturniki smo bili ponosni nate, ponosni takrat, ko so se Ljudski pevci s Prevorja uvrstili na državna srečanja ali pa takrat, ko si z veliko mero organizacijskega daru pripravila nešteto velikih in majhnih prireditev in vsakič, ko si se v vlogi novinarke odločila kulturne in druge pomembne vesti ponesti med ljudi. Bili smo ponosni nate, ko si svoje vedno bolj dovršene pesniške stihe objavila v literarnih zbornikih našega društva in v svojih dveh pesniških zbirkah Mavrica življenja in Naj zapojem tebi. V obeh se zrcali iskrena ljubezen do domačega kraja, do zemlje, narave in življenja. In kot je zapisal urednik tvoje knjige Rado Palir:
»Pesništvo, pesnjenje naši pesnici nista temni dar, ampak svetloba samodarovanja sočloveku, prijazen stisk rok in objem hkrati, prinašanje tolažbe in upanja.«
Draga Majda, s tvojimi verzi se poslavljamo od tebe, tvoji kulturni sopotniki, z verzi, ki so nekega majskega dne postali boleča stvarnost. Pa vendar bo pesem, tako kot boš ti, ostala z nami in v nas.
Ko bom nekoč za vedno osvobojena odšla,
ko zapustila bom upov polna zemeljska tla,
bom sonce objela in se med zvezde prištela.
V mehkobi nezavedanja in spokojne tišine
skozi mavrično pot bom spomine poslala v doline
in rotila vse drage, naj imajo radi življenje svoje.
Spoštovani, družini Majde Rezec in vsem, ki ste jo imeli radi, v imenu Zveze kulturnih društev, Sklada za kulturne dejavnosti in Literarnega društva Šentjur izrekam iskreno sožalje. (Anita Koleša)
