17.2 C
Šentjur
21/09/2019
sentjur.net

V spomin: Jože Mastnak Marjan (1950-2017)

Jože Mastnak Marjan se je rodil na Blagovni, na majhni kmetiji sredi prelepe jezerske pokrajine, ki jo naseljujejo bufonske žabe. V družini očeta Franca in mame Marije je bil najmlajši otrok, ljubljenec sestra Olge in Erike ter v pokroviteljskem zaledju brata Toneta. Pri Cimerman, kot se je reklo domačiji, je bilo več vredno, da si vedel, kot da si imel, in bolj pomembno, da si bral slovenske klasike kot sveto pismo. Marjan je bil neizmerno zvedav fant, počel je sto stvari, vse ga je zanimalo, vedno je bil za akcijo. Nekoč se je celo pridružil vaškim muzikantom, čeprav ni ravno slovel po posluhu. Že takrat je bilo jasno, da mladi mož v življenju ne bo zamujal priložnosti.

Končal je srednjo tehnično šolo v Celju, postal gradbeni tehnik in se preselil v Velenje, kjer se je najprej zaposlil v rudniku. 19-letnik s svojim stanovanjem je kmalu postal mladinski politični funkcionar, potoval po Jugoslaviji in kot se je spodobilo v maniri tedanjega časa za ambiciozne in sposobne mlade kadre, postal kmalu tudi direktor gradbenega podjetja. Leta 1974 se je poročil in se kmalu preselil nazaj v svoj rodni kraj.

Preizkušal se je na več strokovnih področjih, menjal več zaposlitev, vodil šentjursko komunalno podjetje, bil obrtnik in celo kmet. Pa ne katerikoli kmet, bil je pionir vzreje nojev na slovenskem. Vseskozi pa izjemno družbeno aktiven, najprej in predvsem v svoji krajevni skupnosti, ki jo je med leti 2006 in 2010 tudi vodil. Zbliževal je ljudi, jih vzpodbujal k sodelovanju in vključevanju v kulturno in društveno dogajanje ter vzpodbujal k povezovanju šole in kraja. Zato je bil cenjen in priljubljen med svojimi sosedi in prebivalci Blagovne.

Marjan je bil polnih 30 let gasilec in član prostovoljnega gasilskega društva Lokarje. Po činu gasilski častnik, po zaslugah častni član društva, po srcu pa predan prostovoljstvu, ker si ljudje moramo pomagati in biti drug drugemu v oporo. Tudi zato so ga njegovi gasilski prijatelji spoštovali in mu bodo vedno hvaležni. Tako kot mu bodo hvaležni in ga bodo neizmerno pogrešali njegovi politični somišljeniki in strankarski tovariši v SMC, tisti, ki so od njega črpali modrost, čut za pravičnost in za dobrobit njegove in naše domovine.

Vse to in še marsikaj je bil Marjan Mastnak na Blagovni.

Ampak bil je tudi Jože. Tisti Jože, s katerim je kolega Gregor Bezenšek izdal prvo literarno delo z duhovitim naslovom Fore za jurja, knjižico, ki je začela njegovo izjemno lepo in ustvarjalno kulturno popotovanje. Pesmi, uganke, križanke, pa celo roman in dramsko besedilo so nastali izpod peresa našega literarnega prijatelja. Pa seveda aforizmi. Kratka bistroumna literarna izpoved s hudomušnim, a življenjskim naukom, je bila Jožetova strast in se je ujemala z njegovim načinom razmišljanja in dojemanja sveta.

Umetniške duše so po navadi malo izgubljene, manjka jim čut za organizacijo in akcijo, Jože pa je dokazoval ravno nasprotno. Njegove organizacijske sposobnosti in smisel za sodelovanje je v šentjurski kulturni prostor zasidral daleč naokrog poznano Literarno društvo Šentjur in leta njegovega predsedovanja so bila leta bogate literarne in ustvarjalne žetve.

S svojim vodenjem in sodelovanjem v organih upravljanja je izjemno zaznamoval delovanje Zveze kulturnih društev Šentjur, sodeloval v prenekaterih kulturnih aktivnostih in bil iskren prijatelj in neomajen zaveznik kulture in kulturnikov.

Toda njegova največja ljubezen je bila družina. Po nenadni in veliko prezgodnji smrti žene Bebe sta Jožetova skrb in ponos postala sinova Mitja in Matija, fanta ki ju je življenje odpeljalo z Blagovne, a sta ostala vedno njegova prva in zadnja misel. Kadarkoli je beseda nanesla nanju, so se mu zaiskrile oči in pripovedoval nam je o njunem življenju, uspehih in poslovnih poteh. Pripovedoval nam je o daljni Kanadi, o Ani, Emy in Sophie, o treh lučkah, ki so tam svetile samo zanj. Ja, v življenju Jožeta Mastnaka Marjana je bila družina zelo pomembna že od tistih časov dalje, ko je bil razposajen razvajenec svojih sestra in brata.

Ob izdaji knjige Mastnakovi aforizmi decembra lani me je Jože zadnjič zaprosil za sodelovanje. Velikokrat sva imela različne poglede na umetnost, na družbeno dogajanje, na razmere v lokalnem okolju. Toda, tako kot je z velikim žarom zagovarjal svoje mnenje, je znal tudi poslušati in spoštovati sogovornika. Danes vem, da bom neizmerno pogrešala to iskrenje mnenj in njegove duhovite domislice in aforistične odgovore. Po predstavitvi zadnje knjige na Blagovni mi je rekel: »Hvaležen ti bom do smrti, če bom le tako dolgo živel.«

Za smrt je potrebno življenje in JMM je živel do svoje smrti. Dva dni preden je za vedno zaprl oči, je v bolniški postelji nastal še naslednji aforistični zapis:

Protokol človeka spremlja

do bridkega konca.

Prosil sem za slamico,

a so me sestre prijazno zavrnile.

Pojasnile so mi, da slamica

pripada steklenici s čajem,

jaz pa pijem vodo iz kozarca.

Najbolj tragično pri tem je spoznanje,

da imajo sestre po svoje prav.

Če bi se delale izjeme,

bi se sistem lahko hitro porušil.

Tako ostaja trden,

le jaz sem umrl.

(Anita Koleša)

Sorodne novice

Z njegovimi aforizmi so počastili spomin na literata

Jure Godler

Mastn(i)akovi aforizmi poželi smeh in kimanje

Jure Godler

Gajst’n fest prvič ne toliko gajst’n

Jure Godler
Lokalni novičarski portal

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje. Predvidevamo, da se s tem strinjate, lahko pa se odločite, če želite. Sprejmi Preberi več