V 49. letu starosti nas je za vedno zapustil neutrudni delavec, vidni član PGD Gorica pri Slivnici in zelo velik človek. Bil je aktiven na vseh področjih – od gasilcev, krajevne skupnosti in skoraj v vseh društvih, ki so se ustanovili v našem okolju. V same gasilske vrste je vstopil leta 1994, leta 2004 pa je prejel priznanje za desetletno delo. V tem času je zaključil kar nekaj gasilskih specialnosti in postal nižji gasilski častnik II. stopnje. Od leta 2003 pa je bil tudi član nadzornega odbora PGD Gorica pri Slivnici. Končal je tečaj za strojnika in usposabljanje za delo z motorno žago. Prejel pa je tudi gasilsko odlikovanje III. stopnje.
Ob vsem tem je imel željo dokončati vaški gasilski dom, skupaj z vaščani Javorja, kjer je postal skrbnik gasilske enote Javorje, ki jo je prevzel po smrti Rada Mastnaka. Odlikovala ga je povezovalnost z ljudmi, jih je znal motivirati in navdušiti.
Nikoli mu ni bilo težko prijeti za delo. Ko se je gradila kanalizacija v matičnem gasilskem domu, se je izkazal in prevzel skoraj vsa gradbena dela s prostovoljnimi urami. Prav tako je bil neprogrešljivi del pri gradnji letnega paviljona, za katerega je pripravil podlago in jo tlakoval. Pomagal pa je tudi pri izgradnji obeh balinišč. Izvajal je tudi pluženje in posipavanje za Krajevno skupnost Gorica pri Slivnci po najbolj zahtevnih poteh. Ukvarjal se je z gradbenimi deli in skoraj ni bilo družinske hiše, kjer ni pomagal sanirati poti, odvodanjvanjea, postavljal je betonske škarpe. Imel je zelo dobrega prijatelja Slavka Fidlerja, ki je preminul 12. 12. 2020. Njuno sodelovanje je rezultiralo na številnih zgrajenih dovozih in objektih, ki so bili zelo zahtevni. Vedno pa je na pomoč priskočil tudi prijateljem pri kmečkih opravilih. Izguba dragega prijatelja je Marka jih je zelo prizadela.
Pred šestimi leti je bil Marko udeležen pri težki delovni nesreči pri podiranju drevesa v sadovnjaku. Takrat si je poškodoval hrbtenico, medenico in notranje organe. Čakalo ga je dolgo okrevanje v Soči. Po težki izkušnji in po dolgotrajnem okrevanju se je znova postavil na noge in znova začel delati, čeprav bi moral paziti na svoje zdravje.
Bil je večni optimist, ki nikoli ni priznal bolečine, ki jo je trpel. To bolečino je vedno zadržal za sebe. Izgorelost je pustila svoj davek. V decembru je Marko zbolel in bil hospitalizan. Družino je uspel obiskati za novo leto, vendar je v januarju začel izgubljati najpomembnejši boj – boj za svoje življenje.
Gasilci smo ob izgubi tako velikega človeka, kot je bil Marko Drač, izgubili zelo veliko. Bil je gonilna sila prostovoljnega dela, znal je povezati mlade gasilce in vaščane. Čeprav ni bil nikoli gasilec operativec, je strast delil med svoje otroke, ki so se pridružili gasilskim vrstam, njegov najstarejši sin pa je postal tudi operativec. Za gasilce je tako živela cela družina.
Dragi prijatelj, počivaj v miru.
Milenko Tanšek